Večina odraslega prebivalstva je pri današnjemu načinu življenja in prehrane zakisana, zaradi obremenjenosti regulacijskih mehanizmov in omejenih količin bazičnih mineralnih snovi v hrani. Kakšna je reakcija našega telesa v stanju zakisanosti in kako se naše telo sooči s stanjem porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja?
Celice našega telesa lahko opravljajo njihove naloge normalno le pod optimalnimi pogoji kislinsko-bazičnega ravnotežja v celici in medceličnemu prostoru.
Regulacijski mehanizmi našega telesa
Za naše telo je izredno pomembno vzdrževati konstantno pH vrednost krvi med 7,35-7,45 ter izravnavati vsa nihanja, ker že majhne spremembe v velikosti nekaj desetink vrednosti povzroča lahko velike spremembe v organizmu. V telesu je zato na voljo več vrst mehanizmov za izravnavo kislin imenovanih puferski sistemi, ki imajo nalogo ohraniti konstantno pH vrednost krvi. Povečana obremenitev organizma s prekomerno količino kislin povzroča spremembe puferskih sistemov v smislu zakisanja medceličnega prostora in celic. Tako se zmanjša sposobnost nevtralizacije odvečnih kislin, kar vodi do zakisanja celic in medceličnine ter odlaganja kislin izven krvnega obtoka. Za ohranitev kislinsko-bazičnega ravnotežja v krvi, se kisline izločajo iz krvi preko jeter, pljuč in ledvic. Pri omejenem delovanju katerega koli omenjenega organa, telo oddaja še večje količine kislin v medcelični prostor in celice in s tem v organe in vezivno tkivo. Povečana količina kislin ali zakisanje v celicah organov in vezivnega tkiva lahko spremeni celične beljakovine, zmanjšuje delovanje številnih encimov in tako omejuje pridobivanje energije ter funkcije celic. To pomeni, da se kisline zadržujejo v celicah za celično membrano in se ne morejo prosto izločati preko jeter, ledvic in pljuč. Če se zavedamo, kako so vse biokemične reakcije presnove v celici odvisne od pH vrednosti okolja – celične tekočine, si lahko predstavljamo, da se v takih pogojih začenjajo vse kronične bolezni, ki jih danes poznamo.
Organi za razkisanje
Najpomembnejši organ za razkisanje so jetra, ki imajo nalogo kisline, strupene snovi, odpadne snovi presnove izolirati iz krvi in jih izločiti preko žolča, črevesja in ledvic. Jetra so mnogo bolj sposobna razkisati telo od ledvic in pljuč.
Ledvica imajo nalogo izločati odpadne produkte presnove kot je sečnina, kreatinin, sečna kislina, druge kisline in strupene snovi ter vzdrževati ravnotežje mineralnih snovi in vode v telesu. Žal je izločevalna sposobnost ledvic omejena, ker pride pri določeni povečani količini kislin – zakisanju – do omejenega delovanja ledvičnih celic tako kot drugih telesnih celic, kar ima za posledico zmanjšano izločanje kislin z urinom in zastajanjem kislin v telesu.
Pljuča so pomemben organ pri razkisanju telesa, s pomočjo povečanega uzdihavanja ogljikovega dioksida, ki nastaja pri izgorevanju kisika v celici in se v krvi prenaša kot ogljikov monoksid kot temno rdeče obarvana venska kri do pljuč. Stopnja razkisanja je odvisna od globine in hitrosti dihanja.
Koža je prav tako pomemben organ za razkisanje in ima tudi v normalnem stanju rahlo kislo vrednost (pH=5,5) v obliki zaščitnega sloja. Koža izloča pri potenju odvečne količine odpadnih strupenih snovi in kislin. Zato sta savna in kopanje v bazičnih kopelih zelo učinkovita pri razkisanju telesa.
Celice želodčne sluznice proizvajajo velike količine kisline za želodčni sok za prebavo beljakovin. V primeru premajhnega izločanja želodčne kisline pride do nepravilne prebave beljakovin in posledičnega gnilobnega vretja v črevesju in nastajanja dodatnih količin kislin in njihovimi obremenitvami celotnega organizma.
Žleza slinavka izloča številne encime in bazične snovi v tanko črevo in tako ustvarja bazično okolje, v katerem se maščobe in beljakovine učinkoviteje razgradijo za nadaljnjo prebavo. Pri povečani koncentraciji kislin znotraj celic se tudi v žlezi slinavki zmanjša tvorba prebavnih encimov, zaradi česar se zmanjša sposobnost prebave beljakovin in ogljikovih hidratov. Posledica omejene kemične prebave je povečano vrenje s pomočjo nepravilne črevesne flore in nastajanje plinov, dodatnih kislin in dodatnega zakisanja, ki se kažejo v prebavnih težavah, slabem počutju, utrujenosti itd. Stalno kopičenje strupenih produktov bakterijske flore poškoduje lokalno črevesno sluznico v obliki kroničnih vnetij in stanjšanja same črevesne sluznice. Spremenjena sluznica črevesja postane mnogo bolj prepustna za bakterijske strupe, produkte bakterijskega vrenja in kisline, ki se po krvnem obtoku razširijo in obremenjujejo vse ožilje in organe.
Oblike zakisanja v telesu
Puferski sistemi krvi nevtralizirajo odvečne kisline in jih spravljajo v celice, zato govorimo o dveh vrstah zakisanja: izven celično in znotraj celično zakisanje. Pri izven celičnem zakisanju se kisline nahajajo zunaj celic, v telesnih tekočinah in v limfi. V primeru znotraj celične zakisanosti, pa se kisline nahajajo v celici, kar se pogosto v medicini ne smatra kot dovolj pomembno zlo. Zakisanje ima vedno negativne posledice za telo in psiho človeka, ker telesu porablja nujno potrebne bazične minerale, spreminja delovanje celic in celičnih membran, vpliva na splošno počutje, zmanjšuje fizično in umsko sposobnost človeka in vodi v številne kronične bolezni.
Vzroki zakisanja
V telesu stalno nastajajo kisline med procesi presnove in pri uživanju živil, ki povzročajo nastajanje odvečnih količin kislin v telesu. Poleg tega povzročajo nastajanje odvečnih količin kislin in zakisanje telesnih celic nepravilni procesi vrenja v debelem črevesju, stres, negativna čustvena stanja (jeza,bes,sovraštvo,depresije itd.), pomanjkanje gibanja, pretirana fizična aktivnost, pomanjkanje spanja, kronična obolenja, obremenitve s kemičnimi strupi, zdravili, strupi iz okolja in težkimi metali.
Za normalno delovanje celice in vseh presnovnih procesov celične membrane so pomembni električni mehanizmi, ki so pri zakisanju znotraj ali zunaj celice omejeni. Pri zakisanju pride do motenj v funkciji celic in izmenjavi informacij, zaradi zmanjšane električne napetosti celične membrane. Telo vsebuje preko 50 biljonov celic, ki predstavljajo vsaka svojo organizirano enoto v celotni organizaciji telesa. Vsaka celica je omejena oz. obdana z dvojno beljakovinsko-maščobno celično membrano, ki celico električno izolira in omogoči njeno delovanje majhne baterije. Vsaka celica opravlja svojo določeno nalogo kot del velike celote in je tako med seboj v hormonskem in električnem kontaktu. Prenos informacij med posameznimi celicami poteka na osnovi spremembe električne napetosti celične membrane in na osnovi sposobnosti električnega naboja in prevodnosti medceličnega prostora, zlasti po energijskih meridijanih, poznanih iz tradicionalne kitajske medicine. Vsi elektrokemični procesi v telesu pa so neposredno odvisni od kislinsko-bazičnega ravnotežja znotraj in izven celice. Vse mineralne snovi in kisline, ki nastajajo v telesu med procesom presnove so nosilci kislih ali bazičnih električnih nabojev znotraj in zunaj celic. Zdrave telesne celice pa imajo električno napetost na celični membrani med -70 – 90 mV z ozirom na vrsto tkiva. Pri spremembi kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesnih tkivih v smeri zakisanja, pa se spremeni električna napetost na membrani in znotraj celice. Posledice so spremembe v delovanju beljakovin celičnih membran, to je transportnih beljakovin, ionskih kanalčkov celične membrane (do 1 miljona v celični membrani), v delovanju celičnih encimov in s tem celotno delovanje celic ali organov. Fiziološki električni potencial celične membrane je pri normalni pH vrednosti 7,4 negativen,kar pomeni večji membranski potencial kot v stanju zakisanja, ko se električni potencial zmanjša (višja pozitivna električna napetost = zmanjšana celična napetost). Kislo pomeni pozitivno električno napetost in zmanjšano celično napetost, medtem ko bazično pomeni negativno električno napetost in višjo celično napetost.
Določanje kislinsko-bazičnega ravnotežja
Najpogosteje priporočena metoda ugotavljanja kislinsko-bazičnega stanja v telesu z meritvijo pH urina je zelo nenatančna metoda. Iz prakse pa se je pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha tekom dneva od pH 5-8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina. Z ugotovitvijo trenutnega izločanja kislin pa ni mogoče določati stopnjo zakisanosti našega telesa in sposobnosti izravnavanja kislinsko-bazičnega ravnotežja. V kolikor želimo dobiti zanesljivejše rezultate moramo meritve izvajati vsaj več dni zapored in dnevno zaužiti vsaj 2 litra vode. Znano je, da se pH vrednost urina pri zdravemu človeku močno spreminja od pH 5 zjutraj do alkalnih vrednosti pH 8-9 tekom dneva, odvisno od sposobnosti vseh organov, ki sodelujejo pri razkisanju ter od dnevno zaužite hrane. Pri zauživanju hrane, ki povzroča zakisanja telesa so vrednosti urina pretežno v kislem področju (pod pH 6), kar pomeni, da telo izloča odvečne kisline. V kolikor pa je pH vrednost urina pod vrednostjo 7, kljub pretežno bazični hrani, gre za pogosto obremenitve jeter, ledvic ali pljuč, kar je potrebno podrobno pregledati s pomočjo različnih diagnostičnih metod.
Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja pa je s pomočjo merjenja neto endogene produkcije kislin pri zdravih osebah pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcih, ki predstavlja celotno obremenitev organizma s kislinami.
Pri testu kislinsko- bazičnega ravnotežja po Sander-ju se analizira ph vrednost urina 5 krat dnevno in določi nevtralizacijska ali puferska sposobnost urina s pomočjo specialne laboratorijske preiskave, ki omogoča natančneje ugotoviti obremenjenost zakisanja.
Določanje koncentracije kalcija v urinu lahko prav tako služi kot pokazatelj kislinsko-bazičnega statusa. Pri latentni acidozi ali zakisanju pride do negativne kalcijeve bilance, kar pomeni, da se z urinom izloči več kalcija kot se ga absorbira iz črevesja. V urinu izločeni prebitek kalcija služi kot pufer za presežek kislin in izvira iz kosti, kjer se nahaja 99% kalcijevih zalog v telesu.
Praktičen test za ugotovitev kronične acidoze ali zakisanosti lahko ugotovimo ob kontroli elastičnosti vezivnega tkiva z kožnim testom. S prstoma potegnemo kožno gubo na hrbtu roke ter jo dvignemo in zopet spustimo in pri tem opazujemo, kako hitro izgine kožna guba. Če kožna guba obstane nekaj sekund pomeni, da gre za zakisanost organizma.
Načini vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja
Pogoj za vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja je sprememba prehrane in načina življenja, ki pogosto prispevata k kroničnem zakisanju.
Telo ne proizvaja samo bazične snovi, zato je odvisno od bazično bogate prehrane kot so sadje, zelenjava in solate, ki bi morali prevladovati nad hrano z vsebnostjo hranilnih snovi s kislinskim delovanjem. Živila, ki vsebujejo visok delež bazičnih snovi so sadje, solate in vsa zelenjava. Njihov delež v dnevni prehrani mora presegati količino živil, ki zakisajo organizem, to so koncentrirane beljakovine in ogljikovi hidrati. Idealno razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ter vlaknasto rastlinsko sadežno hrano je 20-25% : 80-75%. To pomeni, da bi moral človek zaužiti dokaj velike količine naravno pridelanega sadja in zelenjave, da bi lahko pokrival dnevne potrebe po bazičnih mineralnih snoveh. Zaradi načina in tempa življenja skoraj ni mogoče človeku dnevno zaužiti omenjenih količin sadno-zelenjavne hrane, zato se mora posluževati bazičnih mineralnih dodatkov, ki dopolnjujejo dnevne potrebe po njih ter vplivajo na vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu.
Zelo učinkoviti način nevtralizacije kislin pa temelji na uporabi elektro-kemično aktivirane kationske ali bazične vode,, ki deluje neposredno na električne razmere celičnih membran in deluje na osnovi spoznanj Nobelovega nagrajenca o mehanizmu odpiranja membranskih kanalov. Pri kationsko aktivirani vodi gre za ionizirano vodo, ki ji dodajajo med procesom podobnem elektrolizi 0,9% kristalne soli, pri kateremu se odstranijo vodikovi ioni H+ tako, da se lahko loči raztopina obogatena z OH ioni s pH vrednostjo 9,5-11. Negativno naelektreni OH ioni imajo lastnost zelo lahko prodirati znotraj celic preko pozitivno naelektrene celične membrane. Pri zakisanih celicah se zaradi prisotnosti H+ ionov v celični membrani pri tej reakciji zopet normalizira membranski potencial. Z odpiranjem membranskih kanalčkov-aquapurinov- lahko ponovno normalno prehajajo vsi potrebni ioni v celico, kjer normalizirajo pH vrednost celične tekočine in vzpostavijo normalno delovanje celičnih encimov. Zaradi velike afinitete negativno naelektrenih bazičnih OH- ionov močno bazične aktivirane vode do H+ ionov-nosilcev kislosti, se pH vrednost celične tekočine spremeni v rahlo bazično področje. Tako se ponovno vzpostavijo pogoji za potek normalnih presnovnih procesov.
Pri vzpostavljanju kislinsko-bazičnega ravnotežja in učinkovitem razkisanju se priporoča zaradi kompleksnih procesov več stopenjska metoda, pri kateri se v zakisani celici vzpostavijo nevtralni pogoji in normalno delovanje presnovnih procesov: 1. vzpostavitev nevtralnega stanja znotraj celice, 2. Zaščita celice, 3. Oskrba celice in stimulacija razstrupitve.
1. Vzpostavitev normalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja s pomočjo močno bazične aktivirane vode.
Zakisane celice vsebujejo veliko koncentracijo H+ ionov, ki ustvarjajo znotraj celice pozitivno električno oz. kislo stanje, ki zmanjša tudi napetost celične membrane (od -80mV do -70 mV). Pri teh pogojih presežka kislih H ionov je omejeno delovanje celičnih beljakovin in celične membrane. Pozitivni mineralni ioni kot so Ca++,Mg+,Na+ in K+ ne morejo prodirati preko celične membrane zaradi pozitivne elektro-magnetne napetosti celične membrane. S pomočjo močno bazične aktivirane vode in visoke koncentracije OH- ionov, njihove negativne napetosti ter ostalih ioniziranih mineralnih ionov solne raztopine pride do močnega privlačenja s strani H+ ionov v celični membrani in vezave z vodo. Tako se normalizirajo električni pogoji na celični membrani in s tem delovanje celic, ki se kaže v izboljšanju presnovnih procesov v celici kot je na primer produkcija hormonov, delovanje živcev, imunskega sistema in celotne hierarhične regulacije v telesu. Celice oz. organizacije celic v obliki organov lahko zopet normalno opravljajo svoje naloge. Učinek močno bazične aktivirane vode je že pri prehodu negativnih bazičnih ionov skozi ustno sluznico, kjer delujejo izredno hitro preko električne mreže vegetativnega živčnega sistema v vsakem delu telesa. Zaradi hitrega in močnega delovanja aktivirane bazične vode na nivoju želodčne sluznice v smislu prevelike nevtralizacije kisline, jo je priporočljivo piti le v majhnih količinah med 50 do 100 ml na dan.
2. Zaščita in varovanje celic in celična obnova
Zaščito celic omogočimo na več načinov, med katerimi je gotovo zelo pomembna živa ionizirana bazična voda, ki vsebuje visoke koncentracije bazičnih OH ionov z antioksidativnim učinkom.
Novejše raziskave z algami vrste Haematococcus pluvialis so pokazale, da producirajo aktivno snov Astaxanthin, ki ima najmočnejše antioksidativno delovanje na celice in deluje na vse presnovne procese v človeškem organizmu. Raziskave iz Washingtonske Univerze na poskusnih živalih z dodatno dvojno slepo raziskavo na ljudeh potrjujejo vpliv astaxanthina na imunski sistem. Raziskave japonske skupine raziskovalcev so pokazale, da astaxanthin preprečuje odlaganje škodljivih spojin LDL-holesterina in s tem arteriosklerotične procese.
Naravni astaxanthin je antioksidant ali lovilec prostih radikalov s 550 krat večjo aktivnostjo kot jo ima vitamin E in desetkrat večjo kot beta karoten. Zelo močno podpira regeneracijo celic in razstrupljevalno sposobnost jetrnih celic.
3. Prehrana in razstrupljanje celic s spomočjo Spirulina alg
Pri razstrupljanju razkisanju celic človeškega telesa so zelo učinkovite alge vrste Spirulina in Chlorella, ki podpirajo z visoko biološko vrednimi amino kislinami, omega-3 maščobnimi kislinami, vitamini B skupine, bazičnimi minerali, mikroelementi kot so Se in Zn, beta karotinoidi in klorofilom. Alge imajo izredno učinkovito sposobnost razstrupljanja telesa, ker vežejo toksične težke metale, da se lahko izločajo preko ledvic in črevesja. Sestavine alg kot so phycozian in klorofil pospešujejo razstrupljanje, ki je pomembno pri vsaki terapiji kroničnega zakisanja, da se raztopljene odpadne snovi lahko izločijo. Sestavine kot so omega 3 maščobne kisline so pomembne za sestavo in delovanje celične membrane in delovanje celic živčnega sistema. Vitamini B skupine, ki jih vsebujejo alge pa so izredno važni za potek presnovnih procesov in delovanja živčnih celic, endokrinih žlez in imunskega sistema.
Naše telo je lahko zdravo in mladostno tako kot vsaka posamezna celica celotne organizacije organizma. V kolikor delujejo celice našega telesa optimalno, predstavljajo osnovo za normalne procese presnove in zdravje telesa. Razstrupljanje celic, odplavljanje strupenih in odpadnih snovi, izmenjava medsebojnih informacij kot nastajanje zdravih novih celic je osnova zdravja in kvalitete življenja.
A.Krušič-Kaplja in L.Krušič