Izločanje strupenih snovi iz telesa
Telo prejme skozi življenje različna zdravila, ki ga kronično obremenjujejo, medtem ko težki metali iz cepiv, zobnih zalivk in različnih živilil zastrupljajo in obremenjujejo njegov imunski sistem. V mnogih primerih si telo pomaga z različnimi reakcijami, da bi omejil ali celo nevtraliziral toksično delovanje s pomočjo zbiranja škodljivih snovi v cistične tvorbe in tumorje. Tako se v večini tumorskih tvorb nahaja večja koncentracija živega srebra in drugih toksinov kot v okolnjem tkivu. Poznano je, da je naše telo izredno inteligentno in skuša varovati možgane pred živim srebrom in drugimi škodljivimi snovmi s pomočjo rasti in nalaganja toksičnih snovi v tumorskem tkivu.
Svet, v katerem danes živimo se je močno spremenil v zadnjih desetletjih in se vsak dan še hitreje spreminja, tako da se naše telo ni sposobno tako hitro prilagajati na spremembe okolja. V naravnem okolju je naše telo sposobno obvladovati naravna nihanja in vplive okolja in tako ohraniti notranje ravnotežje ali homeostazo. V kolikor pa so škodljivi dejavniki močnejši in dolgotrajnejši, pa naše telo kot enota telesa-duše-duha odgovori s simptomi kot so temperatura, potenje, bolečino, bruhanjem, dijarejo, s strahom, begom ali agresijo. Vsi čutni organi nas s svojimi visoko razvitimi čutnimi senzorji svarijo pred nevarnostmi iz okolja (pokvarjena, smrdeča ali termično spremenjena hrana..). Nevarnosti, ki jih naši čutni organi ne morejo zaznati a jih slutimo, pripisujemo našemu »šestemu čutu« ali našim instinktom, ki so naravni alarmni sistemi, ki so se razvili med celotno evolucijo človeka in odlično delujejo v naravnem okolju.
Pot toksičnih snovi-težkih kovin
Človek je z njegovo napredno tehnologijo začel brez zadržkov in predsodkov iskoriščati zemljo v taki meri, da je danes dobesedno svet postavljen na glavo, kar pomeni spremembo naravnega reda. Že nekaj stoletij človek iskorišča z izkopavanjem velikih količin snovi (kovin) iz globine zemlje njena bogastva in jih uporablja v najrazličnejših panogah moderne industrije. Te snovi se ne porazdeljujejo v enakem redu v našem okolju, kot je to bilo v zemlji in okloju, temeč je človek spremenil popolnoma naravni krog in povzročil velike spremembe našega okolja.
Določene snovi in materiali povzročajo v naravi s tem tudi človeku velike obremenitve, ki se kažejo kot najrazličnejše oblike zastrupitev. Med temi so najpogostejše zastrupitve s težkimi kovinami, ki delujejo na pomembnih mestih regulacije našega telesa in tako delujejo na številne procese presnove ter telesne funkcije. Posledice zastrupitve omenjenih težkih kovin so številne motnje živčnega sistema, srčne težave (kardiomiopatije neznanega vzroka), različne kronične bolezni in rakasta obolenja. Zelo pomembna slika obolenja »ideopatske dilatativne kardiomiopatije«, ki povzroča pogosto nenadno odpoved srca se smatra za idiopatsko obolenje. Idiopatsko pomeni »iz sama sebe nastala bolezen, kar nasprotuje dejstvu, da so našli pri preiskavah vzorcev tkiva srčne mišice za kardiopatijo obolelih ljudi dvaindvajsettisoč krat višje koncentracije živega srebra.
Delovanje težkih kovin
Delovanje potencialno toksičnih težkih kovin na človeški ali živalski rganizem je večstranski z enakim ali podobnim mehanizmom delovanja. Poznano je, da težke kovine povzročajo v živem organizmu tvorbo prostih radikalov, ki povzročajo številne poškodbe na organskem nivoju.Človeški on živalski organizem imata na voljo številne obrambne in reparaturne mehanizme za popravilo nastalih poškodb. Težki metali delujejo negativno prav na reparaturne mehanizme in blokirajo njihovo delovanje ter tako povečajo škodljivo delovanje pred vsem s sproščanjem prostih radikalov in negativnimi vplivi na celično dihanje. Različne težke kovine lahko na istem organu povzročajo poškodbe, kjer se učinki posameznih težkih kovin še povčujejo, zaradi kumulativnega učinka. Tako lahko pri nizki kronični obremenitvi s svincem in stalni izpostavitvi živemu srebru pride do povečanega krvnega tlaka. Delovanje težkih kovin arzena, aluminija, železa, nikla, svinca, živega srebra, bakra, mangana in organsko vezanega cina povzroča poškodbe živčnega sistema, ki se kaže s simptomi različnih nevroloških in psihiatričnih obolenj. Iz toksikologije težkih kovin so poznani učinki nastajanja prostih radikalov, poškodb različnih encimov, poškodb celične presnove, genetske okvare, poškodbe imunskega sistema, živčnih celic (mielinska ovojnica), pretoka krvi in spolnih organov. Iz toksikologije so poznani učinki in mehanizmiškodljivega delovanja težkih kovin, zaradi česar so natančno določene mejne vrednosti, ki jih lahko zaužije človek ali žival. Žal ne poznamo natančnih učinkov kombinacije več težkih kovin, njihovega kumulativnega delovanja in posledic v živem organizmu. Številne kronične oblike obolenj današnjega časa kot so fibromialgija, parkinsonizem, skleroza mulipleks, dementna stanja in rakasta obolenja imajo gotovo za osnovo kronično obremenitev s težkimi kovinami, za katere so simptomi kronične zastrupitve s posameznino težko kovino poznane. Presenetljivo pa se zmanjšajo simptomi obolenj zaradi kronične obremenitve s težkimi kovinami po terapiji razstrupljanja težkih kovin, kar kaže na primarne vzroke številnih kroničnih obolenj.
Toksično delovanje težkih kovin se kaže tudi na spremenjenem psihičnem in duševnemu obnašanju človeka. Težke kovine delujejo na čustva, mišlenje in na obnašanje človeka. Na telesnem nivoju se pri zastrupitvi s težkimi kovinami spremeni prevodnost tkiva in živcev, zaradi česar se spremeni sprejem ali zaznavanje in prenašanje frekvenc iz okolja, prav tako se zaradi spremenjene prevodnosti celic in tkiva se naše notranje informacije drugače zazanavajo. Tako se spremeni človekovo obnašanje v obliki depresije, agresivnosti, zavrtosti, pohlepnosti, prenapetosti, histeričnosti ali egoizma. Značilno delovanje živega srebra na psiho mladega človeka je na primer v pretirani sramežljivosti. Veliko ljudi poroča, da so se zopet našli in se spremenili v obnašanju in značaju po terapiji razstrupljanja težkih kovin.
Mehanizem delovanja težkih kovin
Glavni mehanizem toksičnega delovanja težkih kovin v organizmu je tvorba biološko aktivnih prostih radikalov, katerih polovični čas obstoja se meri vmikro sekundah. To pomeni, da imajo prosti radikali sposobnost v nekaj miljoninkah sekunde reagirati z okolnimi molekulami in tako povzročiti poškodbe celičnih membran. Posledica je verižna reakcija, med katero nastaja neizmerno število prostih radikalov, ki povečujejo škodljivo delovanje na celične membrane. Prosti radikali nastanejo tudi pri delovanju visokoenergijskih žarkov (radioaktivn, UV, rentgenski), kajenju, uživanje različnih kemičnih zdravil, delovanju strupov v okolju, pri delovanju ozona v zraku in pri nepravilni prehrani.
Glavno mesto delovanja prostih radikalov so mitohondriji, celični organeli v katerih se proizvaja energija za opravljanje celičnih funkcij. Pri poškodbi mitohondrijev se upočasni celična presnova in s tem vsi procesi vključno izločanje celičnih odpadnih produktov, ki se kažejo v pospešenem staranju celic z znaki utrujenosti, motenj v spominu in pešanju vida in sluha. Poleg tega so energijsko oslabljene celice občutlivejše na delovanje drugih škodljivih dejavnikov, nekontrolirano delitev in prezgodnjo celično smrt.
Poškodba mitohondrijev
Težke kovine se v telesu vežejo na žveplove skupine ali druga mesta vezave v beljakovinah, encimih, koencimih in celičnih mebranah. Težke kovine vezane na beljakovine prispejo po krvi do različnih organov, kjer lahko spremenijo električni naboj, spremenijo prepustnost celične stene in delujejo na celične procese ter povzročajo poškodbe ali smrt celice. Težki metali so v maščobah topni se lahko hitro resorbirajo v organe bogate z maščobo, preidejo krvno-možgansko zaščito in se odložijo v možganih, kjer delujejo na živčne celice, beljakovine in encime. Težke kovine povzročajo znotraj celice poškodbe različnih celičnih delov kot so mitohondriji (energijske centrale celice), celično jedro z dednimi informacijami. Mitohondriji so z maščobami bogati celični deli z dvojno celično membrano in lastno DNK in vsebujejo encime dihalne verige ter citratnega ciklusa. Njihova naloga je proizvodnja energije iz različnih hranilnih snovi v celici ter tvorba izhodnih snovi za važne spojine kot so amino kisline,fosfolipidi, krvna barvila, potrebni za vzdrževanje normalnih telesnih funkcij. Poleg tega mitohondriji tvorijo najvažnejši vir energije v obliki ATP (adenozin fosfat). Poškodbe mitohondrijev imajo za posledico zmanjšano produkcijo energije in fizioloških funkcij celice,upočasnjeno obnavljanje telesnih tkiv in organov ter hitrejše staranje celice.
Na telesnem nivoju se poškodbe mitochondrijev kažejo v oslabelosti mišičnega aparata, srčne mišice, staranju kože, zmanjšanje sposobnosti čutil (vida, sluha itd), poškodbe sten ožilja s posledičnimi motnjami v prekrvavitvi in povišenemu krvnemu tlaku. Staranje skeleta oz. kostnega tkiva, spremembe sklepov, zmanjšana sposobnost razstrupljevalnih organov ledvic in jeter, povečanje prostate itd. Vsi procesi degenercije in staranja celic so po rezultatih raziskav znamenitega znanstvenika iz področja staranja Harmana,(1956) posledica delovanja prostih radikalov, ki ga imenujemo oksidativni stres. Oksidativni stres je motnja v ravnotežju škodljivih oksidacijskih in zaščitnih antioksidacijskih dejavnikov v korist škodljivih dejavnikov s posledičnimi poškodbami celic in tkiv. Številne raziskave na področju procesov staranja celic so pokazale, da gre pri delovanju prostih radikalov za poškodbo mitohondrijev, ki imajo lastno DNK mnogo občutljivejšo na delovanje prostih radikalov od same celične DNK v njenem jedru. Poškodovana ali mutirana DNK mitohondrijev proizvaja napačne beljakovine, zaradi česar pride do zmanjšanega delovanja in produkcije energije v mitohondrijih. Posledice so ponovno nastajanje prostih radikalov in še večje poškodbe mitihondrijalne DNK in zgodnja smrt celice.
Težki metali lahko delujejo škodljivo tudi na druge celične dele ali organele, kar je pogosto pri obremenitvi organizma z večjim številom težkih metalov, ki delujejo istočasno na različnih mestih. Poškodbe se lahko kažejo na celičnem, organskem ali na nivoju celotnega organizma. Tako lahko živo srebro poškoduje celično membrano, mitohondrije in lizosome tako živčnega , imunskega sistema in srca ter ožilja. Delovanje živega srebra se lahko potencira še z obremenitvijo organizma s svincem, niklom, kadmijem, železom, bakrom in aluminijem ter drugimi metali istočasno prisotnimi v organizmu. Delovanju metalov se lahko pridruži delovanje kemičnih sredstev celici in medceličnem prostoru, konzervansov, herbicidov, pesticidov in številne druge snovi s škodljivim delovanjem na celične funkcije kot je poškodba Natrij-Kalijeve pumpe v celični steni. Poškodba Narij-Kalijeve pumpe, ki je odgovorna za vzdrževanje ravnotežja elektrolitov, sladkorja in amino kislin in s tem normalne celične funkcije različnih organov (srca, jeter, slinavke) vodi do zastoja natrija v celici in omejenim transportom življensko važnih snovi kot so sladkor in beljakovine v celico. Težke kovine delujejo lahko na stene lizosomov, ki hranijo številne encime za razgradnjo odvečnih ali neuporabnih hormonov. Lizosomi tako prispevajo k uravnoteženemu stanju in delovanju hormonov. Poleg tega imajo lizosomi sposobnost akumuliranja težkih kovin in s tem zaščito preostalega notranjega celičnega prostora. V primeru prevelike koncentracije težkih metalov in poškodbe stene lizosomov pride lahko do sproščanja lizosolanih encimov v notranjosti celice in posledične poškodbe in razpada celice.
L.Krušič in A.Krušič-Kaplja