Obremenitev okolja s strupi in vpliv na zdravje
Članek obravnava aktualno temo vedno večjega porasta toksičnih snovi v našemu okolju in kako se s temi problemi sooča naša moderna družba. Tema je več kot aktualna, saj zadeva kopičenje strupov v našemu okolju temeljito spremembo mišljenja in gledanja na življenje. Žal se teme redko dotaknejo mediji, ker se raje lotevajo scenarijev različnih katastrof na področju klime, energije, družbe in gospodarstva. Problematika počasnega zastrupljanja okolja, rastlinskega, živalskega sveta in človeka pa je pogosto oddaljena od pozornosti medijev in za to zadolženih služb, ki naj bi skrbele za varnost okolja. Od časa do časa se pojavi v javnosti kakšen »škandalček«, da so našli v piščancih dioksin, več svinca v igračah, veš pesticidov in herbicidov v različnih proizvodih, vendar kaj pa naj bi to pomenilo pri vseh drugih problemih? Večina prebivalstva ne mara niti več slišati, kaj vse vsebuje naša hrana, voda in zrak, ki jo marljivo merijo za to usposobljeni laboratoriji. Zdi se, da ljudje postajajo vse bolj manj zainteresirani za vsa dogajanja v današnjemu tehnološko vedno razvitejšemu svetu.
Vzporedno s hitrim razvojem vseh panog človekove aktivnosti, intenzivnemu izkoriščanju narave in njenih bogastev, opazujemo porast kroničnih obolenj, ki se v šolski medicini obravnavajo kot obolenja z neznanimi vzroki.
Pri raziskavi vzrokov kroničnih obolenj se v medicini ne opravljajo preiskave na morebitne kronične zastrupitve, kljub temu, da je WHO že pred več kot 30 leti objavila poročila, da je več kot 80% kroničnih obolenj posledica onesnaževanja in obremenjenosti okolja. Imamo številne inštitucije,ki se ukvarjajo s kontrolo in meritvami toksičnih snovi v okolju ter določevanjem mejnih varnostnih vrednosti, ki pa za samo medicino še vedno niso pomembne. Še vedno se v medicini ne opravljajo redne preiskave in meritve toksičnih snovi v človeškem telesu, z izjemo nekaterih preiskav na področju medicine dela.
V klasični izobrazbi študenta medicine in bodočega zdravnika se učijo metod in mehanizma razstrupljanja pri kroničnih zastrupitvah, zlasti potem, ko je moderna medicina opravila z srednjeveškim naukom o telesnih sokovih in tako odpravila vse metode razstrupljevanja kot znastveno neutemeljene.
Razstrupljanje ali izločevanje toksičnih snovi je postalo aktualno šele po prvi svetovni vojni, ko je umrlo na tisoče vojakov za posledicami zastrupljanja s strupenimi ali bojnimi plini. Kasneje so v tridesetih letih prejšnjega stoletja Angleži razvili snov, ki je uspešno izločala težke kovine iz telesa.
Danes se terapije razstrupljanja in izločevanja poslužujejo predvsem zdravniki, zobozdravniki in terapevti z izpopolnjevanjem iz celostne medicine, kjer se med izobraževanjem poudarja pomen razstrupljevalnih metod pri kronično obremenjenih bolnikih.
Zastrupitev
Veliko strupenih ali zdravju škodljivih snovi kot je radioaktivno sevanje naši čuti ne zaznajo, vsaj takoj ne po neposrednemu delovanju. Naša čutila zaznajo in nas posvarijo pred toksičnimi snovmi, ki se nahajajo v naravi z ostrimi, smrdečimi in neprijetnem vonjem. Pri modernih kemično sintetičnih snoveh pa naša čutila zatajijo, in jih zaznamo šele posredno po različnih bolezenskih simptomih in izgub življenjske energije po dolgotrajno delujočemu delovanju v telesu nabirajočih toksičnih snovi.
V ZDA proizvajajo 77000 različnih kemičnih snovi, letno pa prihaja najmanj 1000 snovi v promet in uporabo. Samo prehranska industrija uporablja preko 3000 različnih kemičnih dodatkov, v prehranski predelovalni industriji pa se uporablja preko 10000 različnih topil, mehčalcev in konzervansov. Veliko obremenitev strupenih snovi v okolju predstavljajo pesticidi, od katerih je v ZDA že v letu 1997 bilo uporabljenih ca. 600 biljonov kg na leto. Pri 250 miljonih prebivalcev ZDA pomeni ca. 2.5 kg pesticidov na osebo letno, kar pomeni, če se je absorbiralo samo 1% pesticidov, pomeni 25 g na človeka na leto. Ocenjuje se, da letno vdihamo skozi pljuča ca. 1.5 kg tvarnih delcev, to je droben prah, svinec, kadmij, delci obrabljenih avtomobilskih plaščev in zavornih oblog. Poleg tega nosijo prebivalci na pr. ZDA ca. 600 ton živega srebra v obliki zobnih zalivk, saj se letno v zobozdravniških ambulantah obdela 20 do 30 ton amalgama. Poleg omenjenih strupenih snovi so ljudje izpostavljeni še različnim sevanjem, nuklearno, elektro-magnetno sevanje električnih naprav v gospodinjstvih, ter v bolnišnicah sevanju rentgenskih aparatov in drugih modernih aparatur kot so računalniški tomografi. Ugotovili so, da povzročajo računalniški tomografi veliko močnejše sevanje kot rentgenski aparati.
Različne kemične snovi, ki jih človek uporablja pri proizvodnji in sintezi novih proizvodov končajo svojo pot namerno ali nenamerno v hrani, zraku in vodi, ki jo uživamo. Tako so obremenjeni vsi naši elementi zemlja, zrak, voda, medtem ko je element ognja obremenjen z elektromagntenimi sevanji, ki jih imenujemo »elektrosmog«.
Na osnovi ocenjenih kemičnih snovi, se v človeškemu telesu nabira od 400 do 800 različnih kemičnih snovi, ki se naj prej odložijo v vezivnem tkivu, to je pomembnemu področju med krvnim obtokom in oskrbovanju posameznih celic. Z ozirom na obremenjenost organizma se veliko toksičnih snovi odloži v maščobnih in živčnih celicah ter celicah pomembnih razstrupljevalnih organov jeter in ledvic. Stalno odlaganje organizmu tujih in strupenih snovi povzroča po znanstvenih ocenah v 75% do 95% pojav ali pospešitev rakastih obolenj in drugih kroničnih obolenj današnjega časa.
V novejšem času objavljeni rezultati raziskav izumiranja in nenadnega izginjanja čebel po svetu kažejo na hudo onesnaževanje okolja s pesticidi, herbicidi, umetnimi gnojili, različnimi drugimi kemičnimi sredstvi ter na različna elektromagnetna sevanja.
Poleg stalnega dotoka novih kemičnih strupenih snovi v okolje, kjer se v posameznih primerih ugotavlja učinek in posledice, se občasno okolje zastruplja tudi z nenadnimi nesrečami v atomskih reaktorjih, kjer so posledice sicer na videz nezaznavne, vendar se njihov učinek lahko kaže šele po daljšem času.
Po kratkem pregledu onesnaženosti našega okolja z omenjenimi toksičnimi snovmi je normalno pričakovati iz leta v leto vse več znakov obremenjenosti človeškega telesa v obliki številnih simptomov in obolenj za katere v medicini še vedno ni znanega vzroka. Strupene snovi so postale del našega življenja in so aktivne stalno in povsod z enako trdovratnostjo, kot jih človek vztrajno in brez pomisleka uporablja. V naši hrani pripravljeni v kateri koli na videz zelo zapeljivi obliki se skriva legalna kemija: konzervansi, umetne arome, umetni izboljševalci okusa,, umetna barvila, stabilizatorji, emulgatorji, antioksidanti, preostanki umetnih gnojil, pesticidov,herbicidov, težkih kovin, hormonov, zdravil itd. Vsebnost težkih kovin, hormonov, kemoterapevtikov v mesu, ribah, perutnine lahko pričakujemo povsod, razen pri strogo kontroliranih rejcih bio proizvodov. Tudi vsa zelenjava in sadje, ki se namaka z navadno vodovodno vodo vsebuje klor, toksične metale, hormone, kemoterapevtike.
Okolje v katerem živimo, stanovanje, pohištvo, preproge, talne in zidne obloge z vsemi električnimi aparati oddajajo številne kemične snovi, ki prihajajo v naše telo.
Pri pregledu stranskih učinkov zdravil, ki jih uživajo ljudje v vedno večjih količinah je potrebno zavestno presoditi ob njihovih učinkih tudi njihovo toksično delovanje in ne za stranske učinke, kar se morda sliši in prebere prijetneje.
Poleg omenjenih sredstev moramo omeniti pri osebni negi še bogato izbiro kozmetičnih sredstev od deodoransov, krem, barvil in sprejev za lase, ki so celo označeni kot »sredstva brez kemičnih dodatkov«, vendar je njihova toksična obremenitev v stanovanju celo večja kot na najbolj prometni cesti. Vendar, omenjeni strupi, katerim je izpostavljen človek v svojem bivalnemu okolju še niso vsa resnica. Pogledati moramo, kaj vse se nabira v naših telesih v obliki odloženih pesticidov, insekticidov, različnih lesnih zaščitnih snovi, petrokemikalij, zdravil,kozmetičnih sredstev, topil in težkih kovin. Raziskave tkivnih vzorcev odvzetih pri avtopsijah kažejo na zastrašujoče vrednosti omenjenih toksičnih snovi, kot je na primer vsebnost živega srebra v ledvicah in jetrih umrlih z amalgamskimi zalivkami tri do devetkrat višja kot v organih umrlih brez prisotnosti amalgamskih zalivk. Pri današnji obremenjenosti prebivalstva z amalgamom se pri uživanju vročih in kislih pijač koncentracija živega srebra v ustih kratkotrajno poveča za šestintrideset tisočkrat dovoljene koncentracije živega srebra v pitni vodi. Če bi upoštevali dovoljene koncentracije živega srebra v pitni vodi v mikrogramih (miljonti del grama) živega srebra na liter kot zgornjo mejo, večina prebivalstva ne bi smela več požirati svoje sline.
Danes je znano, da predstavljajo metali, ki se uporabljajo v zobni medicini kot material za zobne zalivke glavni vir kroničnih zastrupitev. Amalgamske zalivke so sestavljene 50% iz živega srebra, 30% srebra, 9% cina, 6% bakra in zinka in drugih snovi. Tudi cin je izredno toksična težka kovina, medtem ko so srebro smatrali za neoporečno kovino, saj so se amalgamske zalivke imenovale srebrno-amalgamske. To ime zveni za večino ljudi manj škodljiv kot živo-srebrni amalgam, ki bi se glede na vsebnost živega srebra moral tudi imenovati. Znano je, da je tudi srebro toksično, saj je odgovoren za pojav avtoimunskih obolenj pri amalgamsko obremenjenih osebah. Živo srebro je znano, da je izredno hudo toksično sredstvo za živčni sistem, kjer pride pri dolgotrajnem delovanju do poškodbe sive mielinske ovojnice živčnih celic.
Pri prisotnosti zlatih zalivk v zobeh je izločanje živega srebra še povečano, prav tako se masivno poveča izločanje živega srebra iz amalgamskih zalivk ob uživanju hrane, slaščic, kave, čaja in bonbonov ali žvečilnega gumija. Med žvečenjem omenjenih snovi so ugotovili več sto procentov večje koncentracije živosrebrnih hlapov v izdihanemu zraku v ustih kot jih dovoljujejo predpisi za tovarniške delavce.
Zobne ambulante pa ne predstavljajo edini vir toksičnih snovi kot je živega srebra iz amalgamaskih zalivk, temveč so tudi za druge zdravstvene ustanove posredni in neposredni vir strupenih snovi. Živo srebro vsebujejo cepiva in različna zdravila proti visokemu krvnemu tlaku.
Po najnovejših podatkih B.Rimlanda (2003), ki se že pet deset let ukvarja z raziskavami autizma pri otrocih, se je število oz. procent autizma pri otrocih povečal od leta 1970 ob uporabi 3 vakcinacij na 22 vakcinacij leta 2000 za 700%, to je enako kot se je povečalo število cepljen, za 700%. Prav tako se je v zadnjih letih pokazalo, da so autistični otroci med nosečnostjo izpostavljeni večji obremenitvi z živim srebrom iz amalgamskih zalivk in vakcinacij mater s timerosalom obogatenih imunoglobulinov (Mutter in sod.,2006).
Najboljši dokazi, da gre pri autizmu za toksično delovanje težkih kovin in posledičnih učinkov na centralni živčni sistem, so pozitivni učinki odstranjevanja in razstrupljanja težkih metalov iz telesa v smislu izboljšanja in ozdravljenja bolezenskih simptomov.
Velike količine različnih kemičnih snovi, ki jih ne najdemo v naravi, kot so hormoni, kemoterapevtiki, različna zdravila pridejo preko izločanja iz človeka v kanalizacijo in končno v podtalnico, reke,jezera in morje. Znano je, da so v podtalnih in pitnih vodah odkrili že celo ostanke hormonov iz kontracepcijskih zdravil. Z masovno uporabo kemoterapevtikov, antibiotikov in drugih zdravil tako pri človeku kot pri živalih, najdemo danes omenjene snovi na koncu prehranske verige pri človeku. Antibiotike in hormone vsebujejo najpogosteje različne vrste mesa, težke kovine in dioksin najdemo v ribah ali z zalivanjem intenzivno gojene zelenjave v različnih vrstah zelenjave in solatah.
L.Krušič in A.Krušič-Kaplja