Uvod
Živimo v času, ko moderna šolska medicina prikazuje laičnemu človeku stalno nove dokaze o njenih čudovitih odkritjih in njenih možnostih in sposobnostih pri zdravljenju. Istočasno pa se pojavlja vse več glasov tistih, ki ji izkazujejo vse manj zaupanja. Vedno večje pa je število tistih, ki se obračajo k starim in modernim naravnim načinom zdravljenja, med katerim zlasti homeopatiji kot umetnosti zdravljenja izkazujejo še posebej veliko zaupanje. Vzroki za vse manjše zaupanje šolski medicini so stranski učinki delovanja zdravil, potlačenje simptomov, pomanjkljiv človeški odnos, stalno naraščanje stroškov zdravljenja in še mnogo drugih dejavnikov. Poleg vseh omenjenih dejstev pa ima človek občutek, da se naša moderna medicina ob vsej uporabi najmodernejše tehnologije in razvoja vse bolj oddaljuje od njenega poslanstva, človeka zdraviti na vseh njegovih nivojih bivanja. Človeka ne zdravi več v njegovi celoti, temveč le simptome njegove bolezni.
Pogosto celostno ali holistično medicino izenačujejo s komplementarno medicino, vendar v praksi ne poznamo alternativne medicine, temveč različne poglede, ki ne temeljijo na drugačnem znanju. Celostno ali holistično medicino moramo gledati iz komplementarnega stališča, ki upošteva in uporablja vse dosežke moderne šolske medicine.
V današnjem času velikega pretoka in izmenjave informacij se vse discipline naravoslovnih znanosti nahajajo na prehodu in silijo človeka k drugačnemu načinu razmišljanja. Pri visoki specializaciji različnih disciplin, se je človek oddaljil od narave in njenih zakonitosti in tako izgubil smisel o njenem delovanju. V današnjem času hitrih sprememb se človeku ponujajo nove poti in možnosti naučiti se boljšega razumevanja jezika narave.
Energija in materija
Telo ne predstavlja samo kemičnih snovi, temveč tudi energijo oz. energijsko polje. Zato razumemo, da se bolezen ne pojavi samo na materialnem ali telesnem nivoju, temveč se najprej manifestira kot motnja v energijskem sistemu. Spoznanja iz moderne fizike, da je materija samo zgoščena oblika energije, to je nihanje, ki ga lahko spremenimo z informacijo, vodijo tudi v medicini do soočenja z duhovno duševnimi vprašanji. Tudi v kvantni fiziki se sestavni delci atoma le še pojmujejo kot manifestacije različnega energijskega stanja. Vse je energija in izhodišče nadaljnjih razmišljanj pomeni, da je tudi človek kot vsaka oblika materije le eno izmed energijskih stanj. Energija in materija predstavljajo torej le različno manifestacijo ene in iste sile.
Človek kot organiziran sistem je sestavljen iz različnih podsistemov, ki so med seboj povezani in med seboj komunicirajo. Človek kot odprt sistem nima v sebi samo lastnega pretoka informacij, temveč stalno sprejema informacije iz svojega okolja. Ne reagira po v naprej določenih lastnostih, temveč reagira v resonanci ali sozvočju s trenutno situacijo, pri čemer mu služi njegova podzavest kot univerzalni spomin za sprejem vseh informacij.
Dinamično ravnotežje
Namen vsakega zdravljenja ali terapije pomeni ponovna vzpostavitev dinamičnega ravnotežja ali stanja homeostaze. Najpomembnejše pri vzpostavitvi dinamičnega ravnotežja pa je v stimulaciji in obnovi biološke regulacije in ne ustvariti kemične blokade!
Na področju energetske medicine poznamo različne metode odkrivanja blokad in motenj v regulaciji ter metod za uravnavanje regulacijskih mehanizmov, ki omogočajo vzpostavitev dinamičnega ravnotežja.
Ne poznamo absolutno pravilne ali samo po sebi učinkovite metode zdravljenja. Metoda zdravljena postane učinkovita in uspešna šele ob popolni predanosti terapevta pacientu, kar v homeopatiji pomeni, da zdravnik homeopat (homoion= postati enak; pathein=trpeči), postane enak trpečemu in mu tako pomaga s svojo energijo.
Pacient in terapevt sta del enega sistema, kar pomeni, da vsa čustva pričakovanja, duhovno duševno stanje terapevta delujejo pri zdravljenju pacienta. V kolikor terapevt ni v dinamičnem ravnotežju in s tem v homeostazi, se oddaljuje od njegove nevtralnosti in nepristranskosti, kar se odraža pri uspehu zdravljenja na pacientu. Ponovno vzpostavitev izgubljene harmonije je torej mogoče pričakovati pri pacientu le pri popolni nevtralnosti terapevta.
Pri procesu zdravljenja bolnega gre za komunikacijo dveh energijskih polj med pacientom in terapevtom, ki ni vezana na zaznavo petih čutov. Iz pristne želje terapevta, da želi pomagati pri zdravljenju nastane v glavi terapevta določen informacijski vzorec. Enak vzorec informacije (energije) najdemo tudi pri pacientu potem, ko je sprejel način zdravljenja terapevta kot terapijo. Danes za takšno reakcijo pacienta na terapijo terapevta obstajajo znanstveni dokazi.
Terapevt se mora naučiti razmišljati celostno v medsebojno povezanih sistemih organizacije telesa, ker se razlage sistemskih povezav nanašajo na celostno naravo človeka. Celostno razmišljanje zdravnika terapevta je osnova za njegov pristop k zdravljenju človeka oz. vzrokov bolezni in ne samo bolezni oz. zunanjih simptomov.
Pri celostnem zdravljenju se srečamo s procesi zdravljenja na vseh nivojih bivanja, kar pomeni, da gre za med seboj povezano istočasno delovanje dejavnikov na kompleksni sistem celotne organizacije telesa. Uspeh zdravljenja ali celostne regulacije je odvisen od števila in pomena posameznih dejavnikov, ki delujejo na celoten sistem ter od medsebojnega delovanja posameznih dejavnikov . Čim višji je nivo, na katerem se uravnavajo procesi delovanja, tem večji je uspeh zdravljenja pri delovanju celotnega sistema organizacije telesa. Takšen način razmišljanja je v nasprotju s konvencionalno medicino, ki zdravi po principu zdravljenja simptomov določenega sistema ali podsistema celotne organizacije telesa. Uspešno zdravljenje zlasti kroničnih obolenj je možno le z istočasnim zdravljenjem na vseh nivojih bivanja človeka in ne samo na nivoju simptomov, to je na telesnem nivoju. Po tem principu zdravi človeka in njegovo bolezen klasična homeopatija, ki pri zdravljenju polaga največjo pozornost duhovno duševnim simptomom, to je najvišjemu nivoju bivanja človeka.
Dosedanje razumevanje resnice v znanosti in medicini temelji na zastarelem mehanističnem pogledu na materijo, ki še vedno ne upošteva, da je materialni nivo človeškega telesa neposredno odvisen od energijskega nivoja, na katerem se začenja tudi zdravljenje vseh vzrokov bolezni. Pri diagnozi obolenja je potrebno ugotoviti nivo, na katerem se je pojavila blokada oz. obolenje, kajti uspešno zdravljenje se lahko začne samo na tem ali celo višjemu nivoju. Za različne nivoje bivanja poznamo tudi različne načine oz. pristope zdravljenja:
- Duševno duhovni nivo: energetsko zdravljenje duha
- Mentalni nivo: mentalno zdravljenje
- Emocionalni nivo: homeopatsko zdravljenje, psihokineziologija, zdravljenje s spagiričnimi esencami, terapija z Bachovimi esencami itd.
- Vitalno energijski nivo: zdravljenje z izopatskimi preparati, homeopatija nizkih potenc, akupunktura, fitoterapija
- Materialni nivo: stimulacija imunskega sistema, optimiranje prehrane, ortomolekularna terapija
Duhovno duševna raven je najvišji nivo, kjer lahko človeka zdravimo v primeru težkih duševnih boleznih kot je avtizem. Čeprav zveni nenavadno, vendar so nekateri ljudje sposobni zdraviti težke oblike duševnih bolezni pri čemer se energija iz višjih duhovnih nivojev skozi roke terapevta pretaka (po meridianu srca in osrčnika) na pacienta. Pri pretoku energije iz višjih duhovnih nivojev terapevt prevzame tudi vse blokade bolnika jih prenese preko sebe v razrešitev na višje duhovne nivoje. Pri tej metodi zdravljenja se z duhovno duševnim ozdravljenjem odpravijo tudi blokade na nižjih nivojih kot so blokade na čustvenem nivoju ali blokade v obliki bolečin na vitalno energijskem nivoju. Za to vrsto terapije, ki je izredno hitra in učinkovita je potrebna določena stopnja duhovne zrelosti in izkušenosti terapevta.
Zdravljenje kroničnih obolenj na materialnem ali telesnem nivoju kot ga izvaja konvencionalna medicina, preprečuje manifestiranje bolezni in s tem tudi sproščanje blokad na višjih nivojih. Konkretno pomeni, da je nesmiselno zdraviti kronične bolečine, ki so nastale na emocionalnem ali vitalno energetskem nivoju z sredstvom proti bolečini ali celo z operativnim posegom prekinitve živca ali amputacijo določenega dela na telesnem oz. materialnem nivoju. S takšnim zdravljenjem se sicer odpravi ali potlači simptom, vendar ne reši problem, ki ga mora bolno telo manifestirati na drugačen način. Za ozdravljenje bi bilo bolje odpraviti blokado na duhovno energijskim, mentalnem, emocionalnem ali vitalno energijskim nivoju. Poleg učinkovanja kemičnih zdravil na materialnem ali organskem nivoju, pa imajo stranske ali negativne učinke tudi na višjih življenjskih nivojih (čustveni in mentalni), ki so še neraziskana in predstavljajo blokade pri zdravljenju s homeopatskimi in drugimi energijsko delujočimi zdravili.