Nova spoznanja o zdravem življenju
Kri ima omejeno sposobnost nevtraliziranja kislin
Kri je važen tekoči transportni sistem za oskrbo telesa z življensko važnimi hranilnimi in sestavnimi snovmi ter odvajanje odpadnih škodljivih snovi. Kri ima omejeno sposobnost prenašanja odvečnih kislin, ker mora ohraniti konstantno ozko področje bazičnosti. PH vrednost krvi lahko niha maksimalno med 7,3 in 7,7 in padec na nevtralno vrednost pH 7,0 ali dvig na 7,8 ali več se lahko konča s smrtjo.
Kri potrebuje puferske snovi za vzdrževanje konstantnega kislinsko-bazičnega ravnotežja
Telo ni podobno iglastemu drevesu kot je smreka, ki lahko odlaga vse škodljive snovi v iglaste liste, ki jih nato odvrže. Človeško telo, obremenjeno s škodljivimi odpadnimi snovmi, ki jih ne mora izločiti zaradi zmanjšane sposobnosti izločanja ledvic, kože, jeter ali črevesja, odlaga te snovi v začasni medcelični prostor. Tu se odlagajo vse odpadne snovi z ozirom na zaužite količine škodljivih snovi začasno, da jih telo lahko ob prvi priložnosti povečanega delovanja omenjenih izločevalnih organov zopet odstrani in izloči. Z ozirom na današnje velike obremenitve človeka s škodljivimi snovmi iz okolja, prehrane in same telesne presnove, je omejenost izločanja vedno večja, tako da se v telesu odpadne snovi v večji meri stalno zadržujejo. Vse škodljive snovi, ki se ne razgradijo in izločijo se ne smejo odlagati v življensko važne organe kot so srce, možgani in pljuča, po načelu samoohranjevanja teh organov. Poleg različnih bakterijskih strupov, ki lahko povzročijo hude funkcionalne motnje življenjsko važnih organov, so pogosto prisotni v telesu v maščobah topne škodljive snovi, kot so insekticidi, pesticidi, zaščitna sredstva in druge snovi, ki se odložijo v maščobnem tkivu. Prav tako se lahko v maščobno tkivo delno odložijo različni težki metali (svinec in kadmij), delno v laseh in drugih kožnih tvorbah (nohti).
Kisline, ki so prispele v kri se ne morejo neposredno izločiti preko ledvic, temveč se začasno odlagajo v omenjenem medceličnem tkivu. Kri je vir življenja v energijskem in materialnemu smislu, je tekoči transportni sistem za oskrbo življensko važnih hranilnih snovi in odvažanje odpadnih in škodljivih snovi. Zaradi tega ohranja stalno enako sestavo in ima omejeno sposobnost sprejemanja in trasnsporta odpadnih kislin.
PH vrednost krvi lahko niha med 7.3 in 7.7, medtem ko se njen padec na nevtralno vrednost pH=7.0 ali porast nad 7.7 konča smrtno. Višja koncentracija kislin v krvi lahko usodno zmanjša transport življensko nujnega kisika iz pljuč v celice telesa, rdeče krvne celice ali eritrociti pa se pri višji koncentraciji kislin spremenijo in postanejo toge in neelastične. Posledica nabiranja kislin v samih rdečih krvnih celicah, ki jih je mogoče dokazati s posebno tehniko barvanja nativne kri v temnopoljnem mikroskopu je izguba njihove sposobnosti pretoka skozi kapilare ali celo kopičenje rdečih krvničk v grupe podobne zlepljenim kovancem (Slika 1). V strokovnih krogih govorimo o otrplosti rdečih krvnih telesc zaradi zakisanja, ki predstavljajo nevarnost za pojav infarktov in nenadnih smrti pri športnikih.
Otrplost celic zaradi prevelikih količin kislin v telesu pa lahko nastopi pri vseh telesnih celicah, kar ima za poledico zmanjšano oskrbo celic z vitalnimi in hranilnimi snovmi. Zaradi zmanjšane oskrbe s kisikom se v celicah kopiči še več kislin (mlečna), ki povzročajo še večje zakisanje in na koncu celično smrt. Tako strokovnjaki razlagajo dogajanje ob srčnemu infarktu ali možganski kapi, ki sta posledica katastrofe zaradi zakisanja telesa.
Kri ima že dovolj dela med aktivnostjo in fazo počitka z ogljikovo kislino, ki jo mora izločiti iz telesa. Vsako povečanje ogljikove kisline vodi do aktivacije simpatičnega živčnega sistema, ki vpliva na dihalni center in pospeši delovanje srca toliko časa dokler se s pljuči ne izloči višek ogljikove kisline z izdihanim zrakom v obliki ogljikovega dioksida in vode.
Pospešeno dihanje je opaziti pogosto pri ljudeh s sladkorno boleznijo, kjer je trajno porušeno kislinsko-bazično ravnotežje. Pred nadstopom akutne zakisanosti pacienta z diabetesom se pojavi znaki tipičnega silovitega dihanja, da bi se telo lahko osvobodilo viška kislin. Zato je pri diabetikih zelo pomembno korigirati kislinsko bazično ravnotežje s pomočjo dodajanja bazičnih mineralnih snovi. Pospešeno silovito dihanje seveda ne povzroči vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja v celem telesu, temveč razbremeni trenutno viška kislin v krvi. Pri zdravem človeku se višek kislin odplavi v začasno odlagališče in sicer v jetra ali omenjeno medcelično vezivno tkivo. Kri sama je sposobna začasno vezati le določeno količino kislin, da lahko ohrani stalno kislinsko-bazično ravnotežje. Ta sposobnost krvi se v medicini imenuje puferska sposobnost krvi. V biokemičnem smislu pa pomenijo puferske snovi tiste snovi, ki so sposobne ohraniti stalno stopnjo kislosti v raztopini.
Potreba puferskih snovi za presežek bazične snovi
Zdrav človek potrebuje zelo redko za višek bazičnih snovi določeno rezervo puferskih snovi. Potrebne kisline za nevtralizacijo viška bazičnih snovi v telesu so stalno na voljo v obliki rezervoarja celic medceličnega tkiva. Višek bazičnih snovi se lahko pojavi samo pri povečanemu dihanju z izločanjem prevelike količine ogljikove kisline ali pa pri stalnemu bruhanju, ko pride do motenega kroga izločanja solne kisline v želodčni sluznici. Kri namreč vsebuje izključno puferske sisteme, ki nevtralizirajo odvečne količine kislin.
Med te pufre sodi natrijev bikarbonat, ki predstavlja več kot polovico puferskih snovi krvi. Pri vezanju bikarbonata z močnimi kislinami, se sprošča šibka ogljikova kislina, ki se ob dihanju izloči skozi pljuča.
Iz hemoglobina, ki ga vsebujejo rdeča krvna telesca nastaja pri nevtralizaciji približno ena tretina krvnih puferskih snovi. Hemoglobin veže pred vsem ogljikovo kislino, ki se pri dihanju izloča z zrakom skozi pljuča. Ta oblika krvnega pufra predstavlja le šibko sposobnost krvi pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri kemičnem spajanju puferskih snovi (bazični minerali) s kislinami, pride ob izločanju soli kislin iz telesa tudi do izgub dragocenih mineralnih snovi.
Med procesi presnove v vseh celicah organizma stalno nastajajo kisline (več kot 35 merljivih kislin), mora telo vsak dan prejemati bazične snovi s prehrano. Brez stalnega dodajanja bazičnih mineralnih snovi od zunaj pride v telesu, zaradi stalnega nevtraliziranja kislin do akutnega ali kroničnega pomanjkanja bazičnih snovi in do zakisanosti.
Sol ali NaCl kot osnova za kisline in baze
V želodcu nastaja poleg solne kisline, ki je potrebna za normalno prebavo hranilnih snovi tudi bazična snov natrijev bikarbonat in sicer v enakem razmerju kot solno kislino. Človeško telo potrebuje stalno količino soli ali natrijevega klorida, ki ga vsebuje tako kri kot vsa ostala tkiva telesa. V krvi se povprečno nahaja šest gramov natrijevega klorida poleg ostalih mineralnih snovi, vendar se v toku dneva v telesu predela veliko večja količina soli in sicer med 30 do 40 gramov. Organizem ima sposobnost izredno hitro reagirati na pomanjkanje ali presežek soli.
Pri zaužitju prevelike količine soli s hrano, reagira naš vegetativni živčni sistem s pojavom žeje, ker se mora odvečna kličina soli v telesnih tekočinah tako dolgo razredčevati, dokler se vsa odvečna količina soli ne izloči skozi ledvica.
Pri pomanjkanju soli v organizmu vegetativni živčni sistem zadržuje NaCl ali sol v telesu tako, da zmanjša oz. preneha izločati sol skozi ledvica.
Sol ali NaCl je osnovna snov za proizvodnjo solne kisline v celicah želodčne sluznice in je potrebna za normalno prebavo beljakovin. Cepitev NaCl v celicah želodčne sluznice poteka ob prisotnosti vode in ogljikovega dioksida, pri čemer se klor veže z vodo v solno kislino. Na drugi starni pa nastane bazična snov iz natrija, vodika, ogljika in kisika, ki jo imenujemo natrijev bikarbonat ali soda bikarbona. Obe snovi nastajata v določenem razmerju in sicer za vsak gram solne kisline se tvori 2,3 g natrijevega bikarbonata, ki vstopa v kri in se porazdeli po celem telesu. Natrijevbikarbonat kroži po telesu in se kasneje izloča v črevo, kjer se ponovno veže z želodčno kislino v natrijev klorid ali sol. Med procesom prebave in presnove stalno nastaja velika količina kislin, ki ji mora telo nevtralizirati neposredno prav s pomočjo natrijevega bikarbonata, ki nastaja v želodčni sluznici. Pri veliki obremenitvi ostalih sistemov za nevtralizacijo kislin (puferski sistemi) se količine natrijevega bikarbonata hitreje porabijo, tako da v želodcu nastaja višek solne kisline, ki povzroča pri močno zakisanih ljudeh simptome zakisanja v obliki lokalnega vnetja želodčne sluznice. To je poznan krog soli in tvorba natrijevega bikarbonata. Ta proces je zelo pomemben za zdravje človeka, celo važnejši kot nastajanje solne kisline v želodcu.
Solna kislina pomaga prebavljati težje razgradljive oz. prebavljive beljakovine in preprečuje razvoj škodljivih bakterij. Natrijev bikarbonat pa ima dvojno vlogo in sicer sodeluje pri nevtraliziranju kisle vsebine želodca v tankem črevesju in s tem prebavnih procesov v črevesju, istočasno pa natrijev bikarbonat v celem telesu, zlasti v medceličnem vezivnem tkivu nevtralizira odvečne količine kislin, ki se stalno izločajo iz krvi. Več kot dvakrat večja količina bazičnega bikarbonata v želodcu kot solne kisline je potrebna:
- a. za normalno delovanje pomožnih organov za prebavo kot je žleza slinavka, jetra in žolč ter določene prebavne žleze črevesne sluznice, ki potrebujejo velike količine bazičnih snovi. Medtem, ko v želodcu nastane 2,5 l solne kisline in želodčnih sokov, proizvajajo slinavka, žolč in črevesne prebavne žleze več kot 5,0 l bazičnih sokov v razmerju: 0,5 l žolča, 0,7 l sok slinavke in 3,0 l prebavnih sokov črevesnih žlez. Že pred procesom prebave,pa želodčna sluznica izloči 1,5 l sluzi, ki je potrebna za predprebavo in nevtralizacijo kislin.
- b. Natrijev bikarbonat pa v celem telesu povzroča redno nevtralizacijo kislin, ki so se odložile v vezivnem tkivu celotnega medceličnega prostora. Tako se lahko odložene kisline skupaj z ostalimi odpadnimi snovmi stalno osvobajajo iz tkivnih deponij in izločajo iz telesa. Zaradi tega mora telo stalno prejemati s hrano dovolj bazičnih mineralnih snovi. Bazični minerali se vežejo s kislinami v nevtralne soli v vezivnem tkivu, ki jih kri lahko odplavlja v črevo, ledvica in kožo, kjer se ob povečanem potenju lahko izločajo. Pri močno zakisanemu stanju organizma, telo izgublja velike količine bikarbonata vezanega s kislinami ter preostalih bazičnih soli iz telesa in jih moramo stalno od zunaj nadomeščati.
Stanje pri pomanjkanju bazičnih soli
Pri pomanjkanju bazičnih mineralnih snovi se pri poplavi bazičnih snovi v celotnem medceličnem tkivu, izgubi velik del natrijevega bikarbonata potrebnega za ponovno pridobivanje natrijevega klorida ali soli. Med odplavljanjem bazičnih snovi v medceličnem tkivu se nevtralizira velika količina kislin, ki se po nevtralizaciji z bazičnimi minerali odplavljajoiz telesa z urinom in pri preveliki in dalj trajajoči zakisanosti odlagajo v medceličnem prostoru. Del bazičnega natrijevegabikarbonata tako ostane v telesu za ponovno tvorbo natrijevegaklorida (NaCl) za tvorbo solne kisline in natrijevega bikarbonata v želodčni sluznici. Pri prenizkem deležu bazičnih mineralnih snovi v hrani, mora žleza slinavka povečano izločati bazične snovi, vendar le v takih količinah kot jih nastane v želodcu pri cepitvi NaCl. Problemi se začenjajo, ko žleza slinavka potrebuje večje količine bazičnih snovi. Želodec mora v tej fazi ponovno cepiti NaCl, vendar ne zato, da bi tvoril solno kislino za prebavo, temveč za tvorbo natrijevegabikarbonata t.j. bazične snovi, ker v telesu primanjkuje bazičnih mineralnih snovi. Povečane količine solne kisline v želodcu se pojavijo pri ljudeh, ki trpijo pomanjkanje bazičnih mineralnih snovi ravno med posameznimi obroki. Posledice prevečje količine izločene želodčne kisline vodi do spahovanja in zgage ter drugih težav.
Zaradi medsebojnih učinkov kislin in bazičnih snovi na nivoju želodca, kjer se zakisanje v celem telesu kaže lokalno s povečanem izločanjem kisline, še vedno pri tej vrsti pacientov zdravi problem odvečne želodčne kisline s kislinskimi blokerji. Zdravila te vrste preprečujejo oz. zavirajo proizvodnjo in izločanje solne kisline v želodcu in zdravijo trenutno stanje in ne odpravljajo vzroka. Zdravila, ki preprečujejo izločanje želodčne kisline, potlačijo prav tako nastanek in izločanje bazičnega natrijevega bikarbonata.
S tako terapijo se stanje zakisanosti v telesu žal samo stopnjuje. Kratkoročno lahko s to vrstno terapijo preprečimo bolečine in nastanek poškodbe želodčne ali črevesne sluznice, zaradi delovanja želodčne kisline na občutljivo sluznico. Dolgoročno pa s to vrstno terapijo ne pozdravimo oz. odpravimo vzroka stanja povečanega izločanja želodčne kisline, ker je posledica zakisanja in pomanjkanja bazičnih mineralnih snovi v telesu.
A. Krušič-Kaplja in L. Krušič