Nova spoznanja o zdravem življenju
Nove osnove za ohranitev zdravja človeka
Ves sistem vesolja temelji na ravnotežju sil, prav tako sistem duha in telesa človeka. Pri porušenemu ravnotežju na vsakem nivoju bivanja je položen temelj za bolezen, pri čemer telo odgovori z različnimi alarmnimi simptomi kot so utrujenost, izčrpanost, prebavne težave, prekomerna teža, nerazpoloženje, bolečine ali celo večji in razsežnejši bolezenski simptomi.
Večina ljudi zaradi današnjega načina življenja in prehrane trpi za težavami porušenega ravnotežja, ki se kaže z znaki utrujenosti, prekomerne teže, prezgodnjega staranja in z najpogostejšimi vzroki smrti kot so srčni infarkt, možganska kap, diabetes in rakasta obolenja. Večina ljudi živi v prepričanju, da mora človek zaradi nečesa umreti, vendar pa pri tem pozabljajo, da je naravno živeti zdravo in umreti naravne smrti. Ljudje imamo vso pravico živeti zdravo vse življenje do smrti. Pomembno vlogo pri zdravju človeka in pojavu omenjenih bolezni, katerih število se iz leta v leto veča igra prav naša prehrana. Pri zdravi in izravnani prehrani, ki vsebuje prave in žive hranilne snovi lahko preprečimo vse omenjene bolezni in si zagotovimo kakovostno življenje.Žal je v prehrani veliko različnih teorij, ki napovedujejo optimalno prehrano pri vzpostavljanju notranjega ravnotežja, vendar se je mnogo modnih prehranskih programov končalo še s slabšimi rezultati človekovega zdravja.
Različne shujševalne diete pomenijo sicer pot do vitkosti, zdravja in dobrega počutja, vendar pa ne smejo vplivati na kemične procese v našem telesu v taki obliki, da pride do porušenega notranjega ravnotežja. Vsaka od shujševalnih diet, vključno z na videz zdravimi z maščobam skromnimi dietami, prehranskimi programi priporočenimi od različnih institucij, različne vegetarijanske diete, vodi najpogosteje do hudih sprememb kislinsko-bazičnega ravnotežja in posledičnih kemičnih sprememb v telesu. Zelo težko je ob t.i. enostranskih shujševalnih dietah doseči idealno telesno težo ob ohranitvi zdravja. Kljub kontroli različnih krvnih sestavin, krvnega tlaka, sladkorja, zmanjšanja kalorij in vsebnosti maščobe, zdravja ni mogoče doseči brez vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja oz. pH vrednosti krvi, tkiva in telesnih tekočin. Različni deli telesa imajo tudi različne pH vrednosti, od katerih je najpomembnejša pH vrednost krvi. Podobno kot se ohranja stalna telesna temperatura, telo vzdržuje pH vrednost krvi v določenem ozkem področju med 7,35-7,45. Za ohranitev stalne pH vrednosti krvi, telo izkorišča vse potrebne rezerve bazičnih snovi (minerali) na račun preostalih tkiv in organskih sistemov. Celotna presnova telesa normalno poteka na vseh nivojih v bazičnem okolju. V kolikor pride do spremembe pH vrednosti telesnih tekočin, se ta sprememba odraža na vsaki celici. Pri pomanjkanju sposobnosti nevtralizacije kislin v telesnih tekočinah, kot je to v stanju kronične zakisanosti ali acidoze, pride zaradi motenih in upočasnjenih procesov obnove ter posledičnih motenih celičnih aktivnosti in funkcij. Motnje v aktivnosti in funkciji celic posameznih organov ali sistemov se lahko kažejo v obliki motenega delovanja vegetativnga živčnega sistema in različnih organov kot je delovanje srca ali možganov. Z drugimi besdami lahko rečemo, da zakisanje deluje negativno na vse življenske procese in predstavlja osnovo za vse zdravstvene težave in kronične bolezni človeka. Zanimivo je dejstvo, da je pomen kislinsko-bazičnega ravnotežja tako velik, da telo v stanju zakisanja ne more izgubiti odvečne telesne teže.
Namen vsake zdrave prehrane in ustrezne diete v okviru katere koli oblike zdravljenja, pomeni vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja s pomočjo pravilnega uživanja živil, ki povzročajo zakisanje ali alkaliziranje. To pomeni, da moramo omenjena živila uživati v razmerju 20:80, pri čemer 80% hranilnih snovi delujejo bazično kot na primer zelena zelenjava. Tako visoko razmerje bazičnih hranilnih snovi oz. živil pomeni, da se mora v dnevni prehrani zmanjšati delež živalskih beljakovin in proizvodov iz žitaric. Poleg tega pa dnevno korekcijo in izravnavo kislinsko-bazičnega ravnotežja dosežemo in tudi stalno vzdržujemo s skrbno izbranimi visoko vrednimi prehranskimi dopolnili.
Takšen program prehrane zvišuje kakovost življenja, ki se kaže v izboljšanju vseh telesnih funkcij, povečanju energije, duhovne jasnosti, sposobnosti maksimalne koncentracije, povečani fizični sposobnosti, izgubo odvečne maščobe in povečanja mišične mase. Skratka celotno telo deluje učinkoviteje, vsi zdravstveni problemi in težave se zmanjšajo ali celo popolnoma prestanejo, zaradi česar človek doseže lahkotnost in dobro počutje.
Na snovi spoznanj o pomenu kislinsko-bazičnega ravnotežja se smatra, da je v telesu najvažnejše ravnotežje. Telo porabi veliko energije za ohranitev rahlo bazičnega stanja v krvi, vendar prihaja pogosto do zakisanosti ostalih tkiv in telesnih tekočin. Vsako spremenjeno kislinsko-bazično ravnotežje povzroči vrsto kaotičnih sprememb, ki so osnova za vsako obolenje. Prav tako je samo v zakisanemu okolju telo nagnjeno k občutljivosti do različnih patoloških klic, ki vedno nastopijo po dalj trajajočem stanju zakisanja. V zdravem bazičnem okolju se patološke klice ne morejo razviti. Tako je zakisanje vedno osnova vsake bolezni in motenega splošnega zdravstvenega stanja organizma. Zdravje je nujno zahteva ravnotežje kislinsko-bazičnega ravnotežja, ki pa je zopet popolnoma odvisno od pravilno izravnane prehrane. Vezivno tkivo, krvni obtok, pljuča in ledvica so stalno obremenjeni s škodljivimi kislinami, ki jih telo skuša izločiti. Pogosto so posamezbi organi preobremenjeni, zaradi česar pride do motenj v njihovem delovanju, med katerimi so še najmanj škodlivi simptomi povečane želodčne kisline.
Človeško telo kot odlagališče odpadnih snovi
Telo ni podobno iglastemu drevesu kot je smreka, ki lahko odlaga vse škodljive snovi v iglaste liste, ki jih nato odvrže. Človeško telo, obremenjeno z škodljivimi in odpadnimi snovmi, ki jih ne mora izločiti zaradi zmanjšane sposobnosti izločanja ledvic, kože, jeter ali črevesja, odlaga te snovi v začasni medcelični prostor. Tu se odlagajo vse odpadne snovi z ozirom na zaužite količine škodljivih snovi začasno, da jih telo lahko ob prvi priložnosti povečanega delovanja omenjenih izločevalnih organov zopet odstrani in izloči. Z ozirom na današnje velike obremenitve človeka s škodljivimi snovmi iz okolja, prehrane in same telesne presnove, je omejenost izločanja vedno večja, tako da se v telesu odpadne snovi v večji meri stalno zadržujejo. Vse škodljive snovi, ki se ne razgradijo in izločijo se ne smejo odlagati v življensko važne organe kot so srce, možgani in pljuča, po načelu samoohranjevanja teh organov. Poleg različnih bakterijskih strupov, ki lahko povzročijo hude funkcionalne motnje življenjsko važnih organov, so pogosto prisotni v telesu v maščobah topne škodljive snovi, kot so insekticidi, pesticidi, zaščitna sredstva in druge snovi, ki se odložijo v maščobnem tkivu. Prav tako se lahko v maščobno tkivo delno odložijo različni težki metali (svinec in kadmij), delno v laseh in drugih kožnih tvorbah (nohti).
Medcelično tkivo ali osnovni sistem po Pischingerju (mezenhimsko tkivo) je več kot medcelični prostor
Vezivno tkivo medceličnega prostora se je smatralo kot nepomembno tkivo, ki izponjuje samo prostor med kostmi, organi in mišičnim tkivom in mu daje elastično lastnost. Vendar danes vemo, da je vezivno tkivo medceličnega prostora tudi funkcionalno zelo pomembno in predstavlja samostojno organizacijo vezivnih celic, krvnih, limfnih žil ter živčnih celic.
Prof. Alfred Pischinger je odkril, da je vezivno tkivo človeka univerzalni prostor za odlaganje odpadnih snovi v človeškem ali v živalskem telesu. V medceličnem prostoru ali osnovnemu sitemu končujejo ali se stikajo vse pomembne regulacijske enote telesa – kri, limfa in živčni končiči.
Pischinger je ta prostor zaradi njegovega osrednjega pomena v procesih presnove označil kot osnovna snov ali osnovni sistem (Slika). Na osnovi številnih mikroskopskih raziskav krvi ima osnovni sistem sposobnost izplavljati odpadne snovi ali jih celo zadržati. Motnje, ki se pojavijo kot posledica odlaganja različnih odpadnih snovi presnove in drugih škodljivih snovi se v krvi kažejo v obliki beljakovinskih ostankov.
Medcelični prostor pa igra zelo pomembno vlogo pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja, ker se v tem velikem medceličnem prostoru začasno odlaga višek kislin in odpadnih snovi. Vezivno tkivo medceličnega prostora je skupaj dva do trikrat večje kot največji razstrupljevalni organ, jetra. Medcelični prostor z njegovimi sestavnimi deli nima samo naloge povezave vseh sestavnih delov telesa in izpolnitve prostora med posameznimi organi in organskimi sistemi, temveč ima še številne druge naloge.
- Obdaja organe poleg maščobnega tkiva v obliki zaščitnih prevlek ali ovojnic organov.
- Telesu daje oporo in držo skupaj z mišicami, kostnim in hrustančnim tkivom.
- Sodeluje kot izravnalni vir pri uravnavanju presnove vode v telesu.
- Medcelični sistem je vir hranilnih in zdravilnih snovi, ki sodelujejo pri zdravljenju poškodovanega tkiva.
- Predstavlja področje za hranilne in odpadne snovi in ima važno vlogo pri preprečevanju bolezni.
- Ima nalogo prenašanja in shranjevanja informacij
- Medcelični prostor je največje in najvažnejše začasno odlagališče za kisline, ki nastajajo med procesi presnove.
Vezivno tkivo medceličnega prostora prevzame v primeru zastoja vse odpadne in škodljive snovi, ki bi jih morale izločiti ledvice in tako razbremeni njihovo omejeno delovanje. Celice medceličnega vezivnega tkiva niso tako visoko specializirane kot so celice vitalnih organov (srce in možgani) in so zato veliko manj občutljive na škodljive odpadne snovi (kisline), ki se iz krvnega obtoka pretakajo v telesu. Vezivno tkivo sestavljajo predvsem elastična beljkovinska vlakna ali kolagena vlakna, ki se prepletajo v medceličnem prostoru in delujejo kot filter, v katerem se odlagajo odpadne snovi. Odpadne snovi predstavljajo v tekočini raztopljene škodljive snovi kot so strupi črevesnih bakterij, različne kemične snovi in kisline, ki zakisujejo celotno telo.
Pomembna funkcija medceličnega vezivnega tkiva
Medcelično vezivno tkivo je z ozirom na funkcije tako pomembno kot kri, saj prenaša kisik, vse topne ogljikove hidrate, makro in mikrominerale vsem celicam organov.Prav tako ima medcelično tkivo kontrolo nad izločanjem vseh odpadnih snovi kot so ogljikova kislina in druge med presnovo nastale kisline, dušične spojine, sečnina v krvni obtok ter do izločevalnih organov. Med intenvnejšo fizično aktivnostjo (šport, fizično delo) se ob zadostni oskrbi telesa z bazičnimi mineralnimi snovmi ter z uživanjem žive, bazične vode aktiviramo delovanje ledvic, lahko medcelično tkivo izloči velike količine škodljivih odpadnih snovi.
Nasprotno se pri neaktivnih ljudeh, ki večino svojega delovnega in prostega časa preživijo v mirovanju, zauživajo bejakovinsko bogate obroke ob prekomernem kajenju in uživanju alkohola, povzročajo odlaganje vedno večjih količin kislin v medceličnem tkivu.
Poleg odpadnih snovi, telo odlaga v medceličnini tudi telesu tuje kemične snovi, ki pridejo preko zraka, vode in hrane v telo. Ko je ves medcelični prostor z vezivnim tkivom preobremenjen z odpadnimi snovmi, se te začnejo odlagati v drugih delih telesa kot so sklepi. Posledica odlaganja odpadnih snovi v zakisanemu notranjemu okolju so vnetne spremembe sklepnih površin, zlasti sklepov na prstih nog in rok (putika). Spremembe so poznane kot različne oblike vnetij sklepov, reume ali reumatoidnega artritisa.
Kronično zakisanje telesa se odraža tudi v povečanem odlaganju in zastoju kislin v mišičnemu tkivu. Telo odlaga vse odvečne odpadne snovi in kisline po določeni hierarhiji, ki je odvisna od stanja in delovanja izločevalnih organov. Najprej se odpadne snovi odlagajo v medcličnem vezivnem tkivu, nato v sklepih, tetivah in vezeh (ali nasdiščih tetiv in vezi) in končno pridejo na vrsto mišice. Mišične celice že same proizvajajo ob večjih fizičnih naporih velike količine kislin, kar je izrednega pomena pri vrhunskih športnikih, kjer pride pri najbolj obremenjenih mišicah do visoke zakisanosti in posledičnih krčev. Kisli proizvodi presnove in dodatne kisline, ki nastajajo zaradi živil, ki povzročajo povečano tvorbo anorganskih kislin (žveplena in fosforna) povzročajo mikroskopsko vidne poškodbe mišičnih vlaken- poznanih pod imenom »muskel fiber«. Pogosto se odlaga višek kislin v tistih mišicah, ki so manj in redkeje aktivne med fizičnim naporom. Telo mora te viške kislin nevtralizirati s pomočjo vseh puferskih sistemov in z aktiviranjem vseh bazičnih mineralnih snovi kot so kalcij, magnezij, natrij in kalij.
Kisline povzročijo s porabo velikih količin omenjenih bazičnih mineralov, njihovo izgubo iz celične membrane in celo notranjosti celic, kar vodi do otrditve in krčev mišic. Prenapete in trde mišice povzročajo pritiske na živce, katerih ovojnice so prav tako iz vezivnega tkiva in prav tako obremenjene z odvečnimi kislinami. Stanje otrdelosti mišičnega in vezivnega tkiva se stopnjuje do hudih krčevitih bolečin, ki jih športniki poznajo zlasti v okončinah in na hrbtni muskulaturi. Mišice skušajo med njihovo aktivnostjo izločiti kisline tako, da jih potiskajo in spravljajo v v tetivna nasadišča in same tetive. Iz mišic pa se kisline odplavijo tudi v vezi, ker ima vezivno tkivo veliko sposobnost na njihovih sestavnih delih (poliglikanske molekule vezane z žveplom) namesto vode vezati nosilce kislosti, vodikove ione(protone). Prav tako se kisline odlagajo v sklepni tekočini, ki oskrbuje s hranilnimi snovmi hrustanec. V stanju povezane zakisanosti, pa je oskrba hrustanca omejena, procesi obnove hrrustančnih celic pa upočasnjeni, kar vodi pogosto do akutnih vnetij s počasno obrabo hrustančne blazinice (sinovitis,artritis ali celo artroza). Močno zakisane tetive, njihove ovojnice in nasadišča pa vodijo do hudih bolečih stanj, kot jih poznamo pri vnetju komolca (»teniški komolec«,« vnetje ahilove tetive na peti«) ali mišičnega reumatizma. Pri t.i.«teniškem komolcu« pride do vnetja tetivnih nasadišč na okroglem delu komolčne kosti, ki se kažejo z bolečinami v komolcu.
A.Krušič-Kaplja in L.Krušič