Kisline škodujejo vsakomur

Najprej umirajo gozdovi in za njimi človek

Razmišljanje o zakisanju narave in človeka

Pred veliko leti se je govorilo in pisalo o umiranju gozdov, zaradi kislega dežja, ki ga povzroča moderna industrija z oddajanjem različnih kemičnih snovi v okolje. Danes se o kislem deževju in njegovih posledicah ne piše več, ker so se ljudje na to privadili in s tem sprijaznili. Znani so podatki iz Nemčije, da je vsako drugo do treje drevo bolno. Pri raziskavah kronične zakisanosti, ki postajajo vse bolj aktualne med ljudmi, pa ne gre za drugačne škodljive snovi – kisline -, ki povzročajo umiranje dreves in propadanje gozdov ter ogrožanje človeškega zdravja. Problem kislega dežja ni tako velik, kot je kronična zakisanost človeka, ki postaja vse manj dovzeten in osveščen za spoznavanje svoji napak načina življenja. četudi so visoke aktualne številke propadanja gozdov in dreves, so ocene o zdravstvenih poškodbah človeka zaradi posledice delovanja kislin v telesu še veliko višje in zaskrbljujoče.

Težav zaradi zakisanja oz viška kislin se zaveda zelo malo ljudi, ker se v zdravstvu ne govori o tej osnovni in najpomembnejši problematiki pri boleznih današnjega časa. V Nemčiji ocenjujejo, da je 90% prebivalstva trpi za posledicami kronične acidoze ali zakisanja.

Posledice delovanja odvečnih kislin v telesu

Zakaj smo zakisani

Življenje se je začelo v morju in še danes naše telo vsebuje več kot 70% vode. PH vrednost morske vode znaša med 8-8,5, medtem ko naše telo vzdržuje v krvi pH vrednost v zelo ozkem področju med 7,35-7,45, kar pomeni, da potekajo vsi življenski procesi v rahlo bazičnem okolju.

V celostni in naravni medicini je nevtraliziranje kislin in vzpostavljanje normalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja telesa najvažnejša osnova za uspešno zdravljenje vsakega obolenja. Že v preteklem stoletju je vrsta znanstvenikov iz področja prehrane, kot so bili Ragnar Berg, F.Mayer, M.Birchner-Benner ali F.Sander smatrala za osnovo človekovega zdravja izravnavo in vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja. Žal v preteklosti ni bilo mogoče vsega znanstveno dokazati. Spoznanja iz področja življensko važnega vzdrževanja kislinsko-bazičnega ravnotežja so zato ostala za moderno medicino nepoznana in zato nepomembna. Večina zdravnikov acidoze ne ugotovijo s splošnimi biokemičnimi metodami in pripisujejo njene posledice različnim oblikam presnovnih motenj. Stanje zakisanosti ali acidoze telesa se namreč meri samo v krvi (z določanjem vsebnosti kisika in ogljikovega dioksida oz. ogljikove kisline), ki vzdržuje strogo nevtralno oz. rahlo bazično področje.

Zavedati se moramo, da sprememba kislinsko-bazičnega ravnotežja pri večini prebivalstva ne uničuje samo človeških celic, temveč uniči vsako živo bitje. Med procesom presnove poteka na tisoče kemičnih reakcij, kjer se tvori na stotine različnih organskih kislin (OK), ki se izločajo z urinom. Za boljšo predstavo o nastajanju in izločanju organskih kislin, ki se poleg znanih anorganskih kislin (žveplene, fosforne, solne) izločajo v urinu, so v tabeli 1 navedeni pomembni presnovni procesi kot viri organskih kislin (Bralley and Lord, 2006).

Tabela 1.: Viri endogenih organskih kislin(OK) med procesi presnove in primeri OK v urinu

Organske in anorganske kisline, ki se izločajo iz telesnih celic se morajo v sistemski cirkulaciji in urinu nevtralizirati. Od velike količine nastalih kislin, le majhen delež, ki ne izgori (oksidira) v ogljikov dioksid in vodo vpliva na kislinsko-bazično ravnotežje. Ti neoksidirani deli organskih delov (anionov) se izločajo skozi ledvica in obremenjujejo kislinsko-bazično ravnotežje z zmanjšanjem t.i. nevtralizacijske (puferske) sposobnosti. Izločanje kislin preko ledvic je povezano z izločanjem bazičnih mineralnih snovi, ki jih organizem črpa iz vseh telesnih tekočin in tkiv. Zanimive so najnovejše raziskave izločanja kislin po uživanju beljakovin pri otrocih in odraslih ter povečanja mišične mase in maščobe v telesu, ki so pokazale močno povečano izločanje celokupnih kislin v urinu in s tem obremenjenosti telesa s kislinami pri odraslih in starejših (Berkmeyer and Remer, 2006, Remer et al., 2007). Še posebej se poveča izločanje kislin v urinu po bogati beljakovinski prehrani pri določenih skupinah ljudi kot so » body bilderji«, ki uživajo pretirane količine beljakovin (Manz et al.,1995) in pri nedonošenih otrocih s prebogato beljakovinsko hrano (Kahlhoff and Manz, 2005).

Kisline imajo zelo negativen učinek na telesne celice in tkiva, še zlasti pri zastajanju v telesu po dolgotrajni zakisanosti.

Večina prebivalstva se ne zaveda svojih težav, ker se pojavljajo v obliki različnih simptomov, od kroničnih glavobolov, napetosti, razdražljivosti, kronične utrujenosti, prekomerne želodčne kisline, napenjanja, zlasti po obrokih,neredne prebave in zaprtosti. Tudi bolečine hrbtenice so pogosto posledica dalj trajajoče zakisanosti in pomanjkanja vode v telesnih tkivih kot je hrustanec, ki ob zakisanju izgublja vodo in postaja občutljivejši na mehanične pritiske. Prav tako nastopijo tažave z čutili kot so nos in oči, ki reagirajo na različne pline, prah iz okolja v smislu povečanega izločanja nosne sluznice in solzenja oči. Vnetja želodčne sluznice, težave žleze slinavke, jeter, tankega črevesa in žolča ne predstavljajo samo enostavna lokalna organska obolenja, temveč so posledice katastrofalnega stanja zakisanosti, v kateri se danes ljudje nahajajo. Tudi bolečine kot posledice mišičnih krčev in ukočenosti lasti na glavnem predelu ali stebru telesa so znaki kronične zakisanosti telesa. Značilno znamenje zakisanosti so tudi glavoboli in migrene ter glivična obolenja, ki se razširijo lahko le v kislemu notranjemu okolju. Rakasta obolenja, ki so v stalnem porastu in predstavljajo eno najtrdovratnejših bolezni današnjega časa, se lahko razvijejo in napredujejo le v zakisanemu notranjemu okolju.

Bolezni pa niso v nobenem primeru neizogibne kot nam dokazujejo številni prebivalci kot so Hunza ali Papua prebivalci iz Nove Guineje, ki se prehranjujejo z z nizko beljakovinsko vegetarijansko hrano, (Oomen, 1967). Značilnost za Papua prebivalce je visoko izločanje hipurne kisline v urinu v primerjavi s prebivalstvom Evrope Olthof in sod.,(2003). Raziskave pri prebivalcih Nove Guineje kažejo, da so njihova hrana bogata s sladkim krompirjem poglavitni vir organskih kislin zaužitih v obliki fenolov in fenolne kisline ter izločenih v obliki hipurne kisline. Fenoli in fenolne kisline so sestavni del hrane človeka, zlasti vsebovane v rastlinah, čajih, kavi, borovnicah in drugih sadežih (Olthof in sod.,2003, Zheng in Wang, 2003). Najnovejše raziskave kažejo, da so vse fenolne snovi močni antioksidanti s proti rakastim delovanjem (Kurata in sod., 2007).

Pri pregledu številnih raziskav iz področja evolucije človeka, njegove prehrane in pri opazovanju narave ter njenih številnih dobrin lahko ugotovimo, da presnova človeka ni prirejena za tako visok delež kislin, ki jih povzroča moderna prehrana in način življenja (Cordain in sod., 2000a,b, Cordain in sod., 2005). Moderni način in prehranske navade z visokim deležem živil z nizko vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi povzročajo prekomerno nastajanje kislin in vodijo v zakisanje telesa. Nasprotno pa potrjujejo raziskave Remer-ja in sod.,(2008), da vegetarijanska prehrana, ki vsebuje visoke količine bazičnih mineralnih snovi znižuje izločanje skupnih organskih in anorganskih kislin v urinu. Tudi stresni način življenja z velikimi duševnimi in čustvenimi obremenitvami dodatno obremenjujejo telo s kislinami. Telo poskuša ohraniti kislinsko-bazično ravnotežje in uporablja vse bazične snovi iz mehkih tkiv, telesnih tekočin in nazadnje iz kosti, zaradi česar pride do izgube mineralov v vseh omenjenih tkivih. Na začetku telo zelo hitro kompenzira stanje zakisanja, vendar se med dalj trajajočim stanjem zakisanja pojavljajo številni simptomi kot so nenadne bolečine v vratnem ali ledvenem delu hrbtenice, povečanje želodčne kisline, motnje v prebavi itd. Šele kasneje se pojavijo znaki bolezni, ki jih danes pripisujemo civilizacijskim obolenjem, proti katerim se moderna medicina bori brez večjih uspehov in jih pripisuje številnim dejavnikom stresa in okolja. Hitre spremembe zvišanja kislin v krvi oz. rdečih krvnih telescih povzroča zmanjšano pretočnost krvi in pojava lepljenja rdečih krvnih telesc in spremembo njihove elastičnosti s posledicami motnje pretoka v kapilarah in pojava infrktov. Tudi pogosta obolenja kot so revmatične oblike artritisov in artroz so posledica odlaganja kislih odpadnih snovi v sklepih in medceličnem prostoru.

Zakisanje pospešuje vsako bolezen – delovanje na avtonomni živčni sistem

Nihče ne more verjeti, da se znaki zakisanja kažejo tudi v povečanem izpadanju las, depresijah, različnih oblikah ekcemov in zobnemu kariesu. Zakisanje telesa vpliva močno na psihično oz. duševno počutje človeka, saj delujejo kisline in baze na vegetatvni živčni sistem, ki uravnava neodvisno od naše zavesti preko simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema vse avtonomne funkcije telesa (Karstädt, 2002). Oba antagonistično delujoča sistema se dopolnjujeta in kontrolirata njhovo delovanje v smislu vzdrževanja ravnotežja. Pri normalnem kislinsko-bazičnem ravnotežju gre za harmonično delovanje obeh autonomnih živčnih sistemov, medtem ko pri porušenemu ravnotežju pride do številnih negativnih učinkov na zdravje. Povečana zakisanost v telesu igra odločilno vlogo pri motenih funkcijah, ker kisline stimulirajo delovanje simpatičnega živčnega sistema in s tem povečuje občutljivost in vzdražljivost vseh sistemov. Že najmanjše količine različnih dejavnikov kot so cvetni prah, različni alergeni in druge škodljive snovi povzročajo močne reakcije imunskega sistema v obliki najrazličnejših alergij. Zaradi porušenega ravnotežja simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema pa je prizadeta tudi psiha ali duševno stanje človeka, ki se odraža v vzdražljivosti, nemiru, nespečnosti ali pa utrujenosti, izčrpanosti ali prekurjenosti. Moteno delovanja regulacije živčnega sistema ima za posledico vrsto motenj v delovanju drugih autonomnih organov kot so prebavila, kjer se kažejo motnje regulacije v obliki zaprtosti (simpatični sistem) ali pospešenega delovanja črevesja (parasimpatični sistem). Povečano delovanje simpatikusa vpliva na pohitreno delovanje srca, dihanje in zvišanimi krvni tlak. Pri motnjah ravnotežja avtonomnega živčnega sistema je zaradi prevladovanja simpatičnega sistema povečano izločanje stresnih hormonov adrenalina, noradrenalina in tiroksina. Zakisanje lahko vpliva hkrati v smislu pospešenega ali upočasnjenega delovanja različnih organov in organskih sistemov. Pri zakisanju je povečani nivo krvnega sladkorja in maščob, povišana je telesna temperatura in prav tako nagnjenost k vnetnim procesom, medtem ko je imunski sistem stalno v alarmnem stanju.

Pri zakisanju se pri pomanjkanju bazičnih mineralnih snovi v krvi telo poseže po njih v drugih delih telesa, da bi ohranilo ozko bazično področje med 7,35 in 7,45. Naj preje telo poseže po bazičnih snoveh v ustni votlini, kar ima med drugim za posledico lokalno spremembo ph vrednosti sline, nato pa se pojavijo različne rane na sluznici, krvavitve dlesni, paradontoza, zadah iz ustne votline, karies in lahko pride do spremembe čutila za okus. Spremembe čutila za okus povzročijo, da postanejo sol, sladkor, maščoba in druga živila, ki zakisajo telo bolj okusna, medtem ko živila, ki so dobavitelji zdravih bazičnih snovi manj prijetna in neokusna.

Poleg zakisanosti je vsak človek izpostavljen številnim strupenim in škodljivim snovem v hrani kot so ostanki pesticidov, insekticidov, herbicidov in različnih konzervansov, barvil, emulgatorjev, stabilizatorjev kislosti, antioksidantov in drugih snovi, ki povzročajo odlaganje v različnih telesnih tkivih in medceličnem prostoru. Telo poskuša na vse načine izogniti se vsem škodljivim odpadnim snovem, pred vsem najvažnejši vitalni organi naj dalj časa ne postanejo odlagališča odpadnih snovi. V kolikor se pojavijo znaki oslabljenega vida ali sluha, so to alarmni signali in opozorila organizma za resno posledico dalj trajajoče zakisanosti. Srčni infarkt ali možganska kap pomenijo le zadnjo postajo telesa na poti zakisanja in odlaganja strupenih snovi in s tem tudi njegov konec.

Telo poskuša pod omenjenimi pogoji obremenitve s kislinami in odpadnimi snovmi nevtralizirati povečane količine kislin z množično mobilizacijo mineralnih snovi iz vseh delov telesa. Posledica nevtralizacije kislin je odlaganje odpadnih snovi v obliki nastalih soli na različnih delih telesa, ker je izločanje preko ledvic omejeno. Delovanje ledvic se normalno zmanjšuje s starostjo in sicer približno 10% v desetih letih, zato je odlaganje odvečnih kislin v obliki soli s starostjo pri modernem načinu življenja in prehrane še intenzivnejše in hitrejše. Kljub temu je mogoče celoten razvoj kroničnega zakisanja in odlaganja odpadnih snovi ustaviti in celo v vsakem trenutku obrniti v nasprotno smer, to je nevtralizirati odvečne kisline in očistiti odložene odpadne snovi. S primerno bazično prehrano in dodanimi mineralnimi snovmi je mogoče vzpostaviti normalno kislinsko-bazično ravnotežje, pospešiti procese razstrupljanja, izločiti nevtralizirane odpadne snovi in vrniti telesu vse porabljene rezerve mineralnih snovi.

S teorijo o porušenemu kislinsko-bazičnemu ravnotežju kot osnovo za nastajanje bolezni sicer ne moremo razložiti vsako bolezen današnjega časa, vendar pa je znanstveno dokazano, da zakisanje spremlja vsako bolezen. Obstaja mnogo dokazov pri najrazličnejših oblikah kroničnih obolenj od migrene,reume, srčnega infarkta, diabetesa , različne oblike psihoz in nevroz, da se bolezni izredno hitro izboljšajo po vzpostavitvi kislinsko-bazičnega ravnotežja, to je po terapiji zakisanosti z bazično hrano in mineralnimi snovmi.

Tudi drevesa – smreke podležejo po zakisanju z žveplom

Iz narave lahko opazujemo, da drevesa skušajo nevtralizirati oz. odstraniti žveplov dioksid iz zraka, predno nastane škodljiva žveplena kislina. Drevesa prevzamejo žveplov dioksid in ga v listih ali iglah spremenijo v sulfatno sol, nato pa drevo preko korenin odda žvepleno kislino v zemljo.Med odlaganjem kisline v zemljo se kislina nevtralizira s pomočjo bazičnih mineralov kot je kalcij,kalij, in magnezij. Zaradi kislega deževja v zadnjih desetletjih se rezerve bazičnih mineralov v tleh močno zmanjšuje, kar vodi do zmanjšane sposobnosti nevtralizacije kislin v zemlji. Drevesa omejujejo oskrbo s hrano starejšim listom ali iglicam, ker jih več nujno ne potrebuje, medtem ko drevo črpa bazične mineralne snovi iz starejših listov ali iglic razpoložljive oblike kalcija, magmezija in kalija, da bi tako zaščitilo mlade nastajajoče liste ali iglice ali nove zarodke.

Podobno stanje je pri človeku v primeru osteoporoze, kjer skuša telo s pomočjo porabe vseh mineralnih virov mobilizirati bazične mineralne snovi, da bi nevtraliziral odvečne količine kislin in ohranil nemoteno delovanje življenjsko važnih organov kot so srce, možgani in kri. Tako kot pri drevesih opazimo poškodbe in spremembe tudi pri človeku zelo pozno, ker se številni simptomi zakisanosti ne pripisujejo posledicam dolgotrajno porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja. Raziskave kažejo, da se šele po dolgotrajnemm izčrpavananju mineralnih snovi iz skeleta, pojavijo spremembe kostne mase, ki se kažejo z nenadnimi zlomi kosti kot končne oblike osteoporoze. Tudi drevesa obolevaje dolga leta predno se pojavijo rjavi listi ali igle, ki začenjajo odpadati in vodijo v njihovo končno umiranje.

Pri človeku se stanje kronične zakisanosti dolgo časa ne pokaže v obliki hujših bolezenskih simptomov, ker se telo bori na različne načine proti zakisanju v obliki masovnega odlaganja kislih odpadnih snovi v medceličnemu prostoru, sklepih in vezivnemu tkivu. Ko so deponije ali odlagališča odpadnih snovi zapolnjena, postanejo znaki kroničnega zakisanja vidni na telesnem nivoju v obliki motenj v delovanju želodca in prebavil, putike, reumatoidnih artritisov in številnih drugih obolenj, ki so posledica dolgotrajnega stanja zakisanja telesa.

Viri

Berkemeyer S.and Remer T.( 2006): Anthropometrics provide a better estimate of urinary organic acid anion excretion than a dietary mineral intake-based estimate in children, adolescents, and young adults. J.Nutr; 136: 1203-8.

Bralley AJ, Lord RS. (2006):Organic acids in urine. In: Bralley AJ, Lord RS, editors. Laboratory evaluations in molecular medicine. Norcross: Metametrix,; 173-221.

Cordain, S Boyd Eaton, Anthony Sebastian, Neil Mann, Staffan Lindeberg, Bruce A Watkins, James H O’Keef (2005): Origins and evolution of the Western diet: health implications for the 21st century Am.J. Clin. Nutr.;81:341–54.

Cordain L, Brand Miller J, Eaton SB, Mann N, Holt SHA and Speth JD (2000a): Plant-animal subsistence ratios and macronutrient energy estimations in worldwide hunter-gatherer diets. Am. J. Clin. Nutr.71, 682 – 692.

Cordain L, Brand Miller J, Eaton SB and Mann N (2000b): Macronutrient estimations in hunter-gatherer diets. Am. J. Clin. Nutr. 72, 1589 – 1590.

Kalhoff H, Manz F.( 2005): Estimation of dietary acid load of formulas for preterm infants. Eur Food Res Technol; 220: 96-100.
Karastädt, U.(2006): Die 7 Revolutionen der Medizin. Rowohlt Taschenbuch Verlag, 1.Aufl., Reinbeck bei Hamburg, ISBN 13:9783499621147

Kurata R, Adachi M, Yamakawa O, Yoshimoto M.( 2007): Growth suppression of human cancer cells by polyphenolics from sweetpotato (Ipomoea batatas L.) leaves. J. Agric Food Chem; 55: 185-90.

Manz F, Remer T, Decher-Spliethoff E, et al.( 1995) :Effects of a high protein intake on renal acid excretion in bodybuilders. Z. Ernahrungswiss.; 34: 10-5.

Olthof MR, Hollman PC, Buijsman MN, van Amelsvoort JM, Katan MB.( 2003):Chlorogenic acid, quercetin-3-rutinoside and black tea phenols are extensively metabolized in humans. J. Nutr; 133: 1806-14.

Oomen HA.( 1967): Nitrogen compounds and electrolytes in the urine of New Guinean sweet potato eaters. A study of normal values. Trop.Geogr. Med; 19: 31-47.

Remer T., Berkmayer S. and Manz F.(2008): Acid Base Considerations in Stone-Age Farming Sweet Potato Eaters, Modern-Day Sweet Potato Eaters, and High-Protein Consumers. The Open Nutrition Journal, 2008, 2, 23-28

Remer T, Manz F.( 1994): Estimation of the renal net acid excretion by adults consuming diets containing variable amounts of protein. Am J Clin Nutr; 59: 1356-61.

Zheng W, Wang SY.( 2003):Oxygen radical absorbing capacity of phenolics in blueberries, cranberries, chokeberries, and lingonberries. J.Agric Food Chem; 51: 502-9.

A.Krušič-Kaplja in L.Krušič