Pomen mineralnih napitkov za vzdrževanja optimalne fizične sposobnosti športnika

Transport tekočin je pasivni proces kot posledica difuzije med osmotsko različnimi gradienti, ki jih določajo elektroliti. Celične membrane ne morejo aktivno transportirati vodo, vendar receptorji nadzorujejo ozmotsko koncentracijo plazemske tekočine in njenega volumna.

Porazdelitev in sestava tekočine v telesu

Telesna tekočina je razdeljena med dva glavna prostora:

Intracelularni (ICP) ali celični prostor in ekstracelularni prostor (ECP) ali medcelični prostor , skupaj predstavljata celoten volumen telesne tekočine, ki znaša pri odraslemu človeku med 55-60% telesne teže.

Intracelularni prostor vseh celic v telesu znaša več kot ½ celotnega volumna telesne vode. Pri tem različne celice vsebujejo različne količine vode (na pr. skeletno mišične celice 75% vode, maščobne celice 10% – vodna rezerva) z glavnimi ioni K+, Mg++,HPO4-2 in beljakovine.

Ekstracelularni prostor pa sestavlja medtkivna tekočina, plazma, limfa, možganska tekočina itd., z glavnimi ioni Na+,Cl-, HCO3-

Gibanje telesnih tekočin poteka iz kapilar v medcelični prostor s pomočjo hidrostatskega pritiska, medtem ko se iz medceličnega prostora v plazmo pretaka tekočina s pomočjo onkotskega pritiska (pritiska, ki ga povzročijo beljakovinske molekule v raztopini). Iz medceličnega prostora se pretaka tekočina v limfo in venski obtok.

Spremembe v pretoku telesnih tekočin, kot je hitro gibanje med medcelično tekočino in celično tekočino, nastopijo kot posledica ozmotičnih sprememb v medcelični tekočini ali prostoru.

Velja pravilo, da mora biti nadomestitev tekočine enaka izgubi. Nadomestitev tekočine poteka preko prebavnega sistema in metabolične aktivnosti (aerobna aktivnost), ca 2500 ml na dan; izguba tekočine pa preko ledvic (urin), potnih žlez (nezaznavna perspiracija) in preko blata.

Pri dehidraciji, kjer je izguba večja od nadomestitve, se poveča osmotska koncentracija v medceličnem prostoru, voda se pretaka iz celičnega v medcelični prostor. Ekstracelularna tekočina je bolj koncentrirana in ima manjši volumen. Vzroki za dehidracijo so fizični napor v vročem vremenu, prenizka oskrba z vodo, bruhanje in diareja. Homeostatična regulacija povzroča povečano izločanje antidiuretičnega hormona (ADH), renina in posledično povečane žeje.

Pri povečani hidraciji oz povečanemu uživanju tekočin in zmanjšanem izločanju se zmanjša ozmotski pritisk v medceličnem prostoru, pri čemer se voda pretaka iz medceličnega v celični prostor. Celična in medcelična tekočina je manj koncentrirana in ima večji volumen. Vzroki povečane hidracije so prekomerno uživanje tekočin, infuzija hipotoničnih raztopin, nesposobnost izločanja urina in motnje v delovanju endokrinih žlez. Homeostatska regulacija telesa deluje na povečanemu izločanju natriuretičnih peptidov, zmanjšanjem antidiuretičnega hormona (ADH), povečanemu izločanju urina in zmanjšanemu uživanju vode.

Zahteve za športno-mineralne napitke

Regeneracija po športnih obremenitvah

Vrhunske športne sposobnosti zahtevajo pri stabilni fizični sposobnosti optimalno psihično in fizično podporo športnika. Za ohranitev vrhunske fizične sposobnosti je nujno potrebna optimalna regeneracija. Hitra in učinkovita regeneracija vodi zopet do hitrejše obremenljivosti in zmanjšuje možnosti pojava poškodb. Regeneracija poteka na celičnem nivoju in pomeni spremembo iz katabolno pogojenega stanja z razgradnjo substrata (kemičnega vira energije)oz. v anabolno stanje presnove, za katero je značilna obnova celičnega stanja.

Ponovna obnova izrabljenih glikogenskih rezerv v mišičnih celicah in vzpostavitev normalnega stanja elektrolitov sta pomembna procesa, vendar ne temelja procesov obnove. Mineralne snovi in mikrominerali igrajo zelo važno vlogo pri optimalni regeneraciji celičnih funkcij med samo obremenitvijo in po njej in so odgovorne za boljše počutje športnika.

Izravnava obremenjenosti s kislinami

Intenzivni fizični napor pri športnih aktivnostih vodi zelo hitro do izgube telesnih tekočin in mineralnih snovi in povečano potrebo po vitaminih. Na osnovi visoke obremenitve s kislinami, zaradi povečanega izgorevanja maščob in ogljikovih hidratov (npr. mlečne kisline, številnih končnih produktov izgorevanja maščobnih kislin) pride do izgube važnih bazičnih vitalnih snovi (makromineralov in mikromineralov). Pri hitrem kopičenju številnih kislin jih potrebuje telo za njihovo nevtralizacijo in izločanje . V primeru, da se izgube bazičnih vitalnih snovi ne nadomestijo, športnik to najhitreje opazi v popuščanju svojih moči med samim naporom ali pri dolgotrajnih izgubah in stanju zakisanosti v splošno zmanjšani fizični sposobnosti in padcu telesne kondicije. Posledice zakisanosti zaradi napora sta popuščanje fizične moči in zmanjšanja športne zmogljivosti, ki se kažejo v povečani občutljivosti za športne poškodbe, preobremenjenosti kosti, mišic, vezivno-podpornega tkiva (vezi, tetive), manjše sposobnosti za trening, zmanjšane koncentracije in manjše obrambne sposobnosti telesa.

Delovanje in priporočena količina makro in mikromineralnih snovi

Minerali delujejo kot ko-faktorji ali aktivatorji encimskih sistemov, saj so celo sestavni deli važnih encimov in transportnih beljakovin. Minerali sestavljajo skupaj z organskimi podpornimi strukturami celotni skeletno kostni in vezivno tkivni podporni sistem telesa.

Natrij se nahaja v izvencelični ali medcelični tekočini in je odgovoren za vzdrževanje ozmotskega pritiska in igra pomembno vlogo pri presnovi vode v telesu. Naloga natrija je pretežno v vzdrževanju ozmotskega pritiska in kislinsko-bazičnega ravnotežja in skupaj s Ca in K za prenašanje živčnih dražljajev. V zdravem stanju je vsebnost Na v telesu relativno konstantna kljub visokim nihanjem zaradi uživanja Na v hrani. Natrij se uživa s tekočinami in hrano pred vsem v obliki NaCl (soli), ki se izloča primarno z urinom in le majhen delež s potom.

Intracelularna ali celična koncentracija natrija pa je zelo majhna. Pri povprečnemu uživanju 8 – 12 g natrijevega klorida ali soli s hrano, je pomanjkanje natrija nemogoče, vendar je natrij potreben pri resorpciji drugih hranilnih snovi kot je glukoza in za resorpcijo tekočin iz črevesja (Grim, 1980).

Od previsoke koncentracije zaužite soli (NaCl) telo nima prednosti, temveč negativne učinke zlasti pri ljudeh občutljivih na kuhinjsko sol, zaradi krvnega tlaka. Sama kuhinjska sol pa povzroča dehidracijo ali izsuševanje telesnih celic ter zmanjšani občutek za žejo, kar je za športno aktivnega človeka še posebej škodljivo. Na osnovi ugotovljenih sprememb po uživanju relativno visokih koncentracij kuhinjske soli v hrani so Nemška, Avstrijaska in Švicarska Zveza za prehrano postavili za odraslega človeka minimalno dnevno količino za natrij in sicer 550 mg (DGE, 2000).

V celici je Kalij najpogostejši kation, ki je prisoten pri vseh procesih celične presnove. Poseben pomen pa ima kalij znotraj celice, kjer ima stalno enako koncentracijo predvsem za nastanek in prenašanje električnih impulzov (srčna mišica). Koncentracija kalija v medceličnem prostoru oz. tekočini znaša komaj 2% kalijevih rezerv, vendar reagira človeško telo na nihanja kalija v medcelični tekočini izredno hitro z različnimi motnjami v delovanju mišičnih celic (motnje v srčnem ritmu). Povečane izgube kalija s potenjem in spremenjenim izločanjem skozi ledvica ( različne vrste diuretičnih pripravkov) se morajo čim preje nadomestiti. Najmanjše priporočene dnevne količine kalija za odraslega človeka znašajo po Nemški Zvezi za Prehrano 2000 mg (DGE, 2000).

Kalcij in prav tako, tudi Magnezij imajo pri dnevnem uživanju izredno velik pomen, saj sta glavna minerala kostnega tkiva (99% vseh telesnih rezerv je porazdeljenih v kosteh (DGE, 2000). Pomanjkljiva oskrba telesa s kalcijem vodi do prekomernega črpanja kalcijevih rezerv iz kostnega tkiva in posledičnih sprememb stabilnosti kosti ali osteoporoze. Osteoporoza je danes zlasti v vseh zahodnih deželah civilizacijska bolezen, ki močno vpliva na življenjsko kakovost ljudi, zlati žensk po menopavzi.

Oskrba s kalcijem je še posebej odločilna do starosti 30 let, saj je vsaka nepravilna oskrba do te starosti osnova za razvoj osteoporoze.

Visok procent prebivalstva pri normalni prehrani ne uspeva pokriti dnevnih potreb po kalciju, to je 1000 mg , ki jih priporoča Nemška Zveza za prehrano -DGE- (DGE, 2000). Dovolj visoka koncentracija kalcija skupaj z ostalimi bazičnimi minerali v hrani ali prehranskih dodatkih ob ustrezni oskrbi z vitaminom D je najboljša preventiva za pojav in razvoj osteoporoze.

Znano je, da je danes tudi oskrba z Magnezijem , ki je drugi najpogostejši kation v celični tekočini, kot ko-faktor v vseh encimskih sistemih presnove, pomemben pri delovanju in koordinaciji mišičnih celic pomanjkljiva in nezadostna. Najnovejše raziskave o pomenu magnezija v več sto encimih in pri obnovi kostnega tkiva so vodile do sprememb dnevnih potreb od 350 mg (moški) do 300 mg (ženske) na dan, ki pa ne zadostujejo za veliko višje potrebe športnikov ( Glei in sod.,1998).

Večje patofiziološke spremembe, zaradi pomanjkanja magnezija se pojavijo samo pri dolgotrajnem znižanemu uživanju s hrano, ker ga telo črpa iz kostnih rezerv in z regulacijo izločanja skozi ledvica. Pri dolgotrajni negativni bilanci magnezija in večjih izgubah (povečana diureza in izločanje s potenjem) pa lahko pride do simptomov pomanjkanja magnezija (Vormann, 2003, Vormann,2008).

Pomanjkanje magnezija se primarno kaže v motnjah presnovnih procesov v mišicah s povišano nevro-vegetativno vzdražljivostjo , ki se kaže v mišičnih krčih, stalnih bolečinah vratnih, hrbtnih , ledvenih mišic ali mišic okončin (Durlach, 1988, Rude,1998). Značilni simptomi so vrtoglavica, zmanjšana koncentracija, migrene, glavoboli v zatilju, v prebavnih organih, v sečilih in maternici in povečanemu krvnemu tlaku ter motnjah v ritmu srca (Vormann, 2008). Pri športnikih se pomanjkljiva oskrba z magnezijem kaže v motenem delovanju mišic, bolečih mišičnih krčih, otrditvah posameznih mišic ali mišičnih skupin ali celo v motnjah mišičnih koordinacij in poškodb mehkega vezivnega tkiva(vezi, tetive) in hrustanca.

Vse poškodbe so posledica zmanjšane sposobnosti nevtralizacije velikih količin kislin, nastalih med intenzivnim naporom in posledično zmanjšane sposobnosti obnove vseh med napori obremenjenih tkiv. Znano je, da obnova ali regeneracija vsakega telesnega tkiva lahko normalno poteka samo v bazičnem okolju, to je v okolju nad pH 7,35 (Vormann, 2006).

Mikroelementi

Vplivajo na izločanje določenih hormonov in ščitijo organizem pred toksičnim delovanjem težkih metalov. Mikroelementi železo, cink in baker so pomembni pri številnih mentalnih funkcijah kot sta učenje in sposobnost spomina.

Železu pripisujemo važno vlogo kot centralnemu atomu v molekuli hemoglobina, krvnega barvila , ki je odgovoren za prenos in oskrbo kisika v telesu. Neustrezna prehrana je lahko vzrok za pomanjkanje železa , ki se pojavi zlasti pri ženskah z višjimi potrebami po železu v času mesečnih krvavitev.

Med intenzivno športno aktivnostjo je potrebno dodajanje železa v razpoložljivi obliki pri zmanjšanju koncentracije serumskega feritina (transportna oblika železa v krvi). Vendar je pretirano uživanje železa škodljivo, ker pospešuje nastajanje prostih kisikovih radikalov, ki jih morajo nevtralizirati antioksidativni sistemi telesnih celic. Obremenitev z železom se lahko kaže v telesu kot pretirano odlaganje železa (hemosideroza) v jetrih, pljučih, slinavki in srcu (Blaurock-Busch, 2008)

Prav tako deluje prevelika koncentracija železa v hrani negativno na resorpcijo drugih mikromineralov kot je cink. Po navodilih Nemške Zveze za prehrano ( DGE) se priporoča pri moških dnevno 10 mg železa in 15 mg za ženske (DGE, 2000).

Cink je pomemben ko-faktor številnih encimov in igra izredno važno vlogo pri športno aktivnih osebah pri aktivaciji mišičnih encimov, sintezi beljakovin v mišicah, pri sintezi številnih hormonov ( inzulinske molekule, hormonov ščitnice, spolnih in rastnih hormonov) pri presnovi ogljikovih hidratov in maščob, pri podpori imunskega sistema in presnovi nukleinskih kislin -DNK,RNK- (Blaurock-Busch, 2007). Dnevna potreba za cink pri odraslih in mladostnikih je med 7-10 mg (DGE,2000), ki jo z normalno prehrano zlasti športniki ne morejo zadostiti, zaradi povišanih izgub cinka z urinom in potenjem .

Baker, Mangan in Molibden spadajo med važne mikroelemente, katerih pomanjkanje lahko vodi do različnih motenj v presnovnih procesih. Kako povečano dodajanje mikroelementov in preprečevanje njihovega pomanjkanja deluje podporno na fizično sposobnost, danes še ni dokazano.

Baker je sestavni del številnih metalo-encimov, ki igrajo važno vlogo pri antioksidativnih presnovnih procesih. Sodeluje pri resorpciji železa, sintezi beljakovin, podpira resorpcijo vitamina C, pri produkciji ribonukleinske kisline (RNK), pri sintezi TSH ali Tiroidno stimulirajočega hormona in presnovi tiroksina. Ocenjene vrednosti za ustrezno dnevno oskrbo znašajo med 1,0 – 1,5 mg na dan (DGE,2000). Pri vzdržljivostnih športnikih se železo in baker povišano izločata z blatom (Berg in sod., 1996).Selen je važen sestavni del specifičnih beljakovin (na pr. pri sintezi ščitničnih hormonov), encimov –glutationperoksidaza- in deluje varovalno pri zaščiti celice pred prostimi radikali, ki se sproščajo med intenzivnim naporom zaradi povečanega celičnega dihanja . Selen je sestavni del encima ščitnice, ki je odgovoren za aktiviranje ščitničnih hormonov (Arthur in sod.,1993)

Selen udeležen pri procesih celične diferenciacije in celične rasti in je zato odgovoren za normalno rast telesa.

Raziskave so pokazale, da je mogoče s povečano dnevno oskrbo selena dokazati pozitivni učinek selena pri preprečevanju rakastih obolenj kot so rakasto obolenje jeter, pljuč in črevesja (Ip and Hayes, 1989, Clark in sod., 1996 Lu and Jiang, 2001).

Nemška Zveza za prehrano in tudi Ameriška Zveza za prehrano priporočajo dnevno od 10 – 80 µg selena za otroke do 3 let in za odrasle od 50 µg selena za odrasle.

Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da se koncentracija večine mikromineralov v naši hrani stalno zmanjšuje, zaradi intenzivnega kmetijstva in zakisanja zemeljske skorje. Stalno zmanjšujoče koncentracije makro in mikromineralov v zelenjavi, žitnih zrnih in sadju povzročajo celo pomanjkanja številnih mineralov( kot so magnezij, železo, cink in selen) pri športno neaktivnih osebah (Beckett, 2005) kažejo, da so vrhunski športniki vseh kategorij, zaradi močno povečane aktivnosti presnovnih procesov še bolj izpostavljeni nevarnosti pomanjkanja nekaterih makro in mikromineralov kot športno neaktivne osebe.

Izgube mineralov ne opazimo samo pri potenju

Velik del mineralov se izloči iz telesa med fizičnim naporom s potenjem, ko se mineralne snovi in mikrominerali izločajo iz celičnega prostora. Glede na stopnjo obremenitve, fizične kondicije, klimatskih pogojev in površine telesa nihajo izgube tekočine s potenjem od nekaj sto mililitrov do dveh litrov na uro (Liesen, 1992). Izgube posameznih mineralov s potenjem so odvisne od količine zaužitih mineralov s hrano, od celične koncentracije in telesne regije (Liesen, 1992).

Veliko izločanje potu na primer pri vzdržljivostnih vrstah športa vodi do negativne bilance makro in mikromineralov.

Zmanjšana prekrvavitev prebavil lahko pri določenih vrstah športa prehodno zmanjšano sposobnost resorpcije mikromineralov. V spremenjenih pogojih spremenjenega črevesnega okolja, se zaradi toksičnih produktov spremenjene črevesne flore črevesna sluznica tako spremeni, da pride do omejenih pogojev resorpcije. Pri psihičnih obremenitvah na tekmah se pri športnikih lahko pojavijo hude prebavne motnje v obliki diarej s posledičnimi obilnimi izgubami makro in mikromineralov, ki visoko presegajo izgube s potenjem (Liesen, 1992).

Zaradi omenjenih okoliščin morajo športniki skrbeti ne samo za primerno oskrbo telesa z energijo (ogljikovi hidrati), temveč tudi z makro in mikrominerali po možnosti neposredno po tekmi oz. napornemu treningu.

Ogljikovi hidrati kot dobavitelji energije

Proizvodnja energije pri športnikih je na začetku telesne obremenitve izključno anaerobna (brez porabe kisika). Po tej fazi sledi prehod v aerobno pridobivanje energije preko porabe kisika, pri čemer se najprej porabijo zaloge ogljikovih hidratov (glikogen) v mišičnih celicah. Pri obremenitvah, ki trajajo več kot eno uro, poteka dobava energije pretežno aerobno z oksidacijo maščobnih kislin (uporaba maščobnih zalog).

Kakšne vire energije uporabi organizem je odvisno od trajanja in intenzivnosti vadbe, kakor tudi od prehrane in treniranosti športnika z naraščajočo intenzivnostjo napora je sposobnost porabe kisika organizma največji pokazatelj načina pridobivanja energije. Pri dalj trajajoči omejitvi poteka oskrba energije v mišicah predvsem z izgorevanjem maščob. Za oskrbo možganov pa je potrebna energija iz ogljikovih hidratov, pri čemer je zaloga le-teh lahko znatno zmanjšana. Polnjenje zalog ogljikovih hidratov je torej velikega pomena za delovanje centralnega živčnega sistema.

Nadomeščanje tekočin

V fazi obremenitve ima vnos zadostnih količin tekočine poseben pomen. Potlačitev žeje pri telesnih naporih ter nepravilno delovanja mehanizma za žejo zaradi stresnih dejavnikov vodi v nezadostno uživanje tekočin med in po obremenitvi. Že neznatne izgube tekočine (dehidracija) opazno poslabša športni uspeh. Zagotavljanje hitre oskrbe s tekočino oziroma preprečevanje telesne dehidracije je zato za športnika še posebej pomembno . S čajem, mineralno vodo ali mešanimi pijačami nadomeščanje izgubljene tekočine ni dovolj hitro. Samo hipotonični napitki, katerih ozmolarnost je občutno nižja kakor ozmolarnost krvi, lahko omogočijo hitro izravnavo tekočin, preko pospešene absorpcije v črevesju. Sadne kisline in sadni sokovi zaradi vsebnosti kislin delujejo diuretično in tako kratkoročno celo povečajo izgubo vode. Tudi izotonični napitki najprej povzročijo izločanje telesne tekočine v črevo ter tako povečajo izgubo celične tekočine (Brouns, 1996).

Za optimalno nadomeščanje izgubljenih mineralov in tekočine ter oskrbo telesa s potrebno energijo, morajo športni napitki ustrezati določenim zahtevam:

• Učinkovita izravnava izgubljene tekočine pri majhnem deležu raztopljenih delcev, to pomeni, da morajo biti športni napitki »hipotonični« (ozmolarnost <300mOsm/l), kajti tako se izgubljena tekočina lahko še hitreje nadomesti kakor pri »izotoničnih« napitkih (Brouns, 1996).
• pH-vrednost mora biti > 4, pri pH 3,5 pride do diuretičnega učinka, ki vodi v poslabšanje tekočinske bilance.
• Glukozo, ki se porablja pri dolgotrajnih naporih je potrebno nadomeščati, saj je pomembna za delovanje centralnega živčnega sistema. Če se glukoze ne nadomesti, sledi prekomerno sproščanje inzulina (ki znižuje koncentracijo sladkorja). Zato je potrebno uživati kombinacijo hitro razpoložljive saharoze (surovi sladkor) in maltodekstrina , oligosaharida z mrežasto strukturo, ki omogoča počasno sproščanje glukoze in preprečuje nenadni dvig krvnega sladkorja.
• Esencialne minerale, ki se izgubljajo s potenjem (magnezij, kalcij, natrij, kalij) je potrebno nadomeščati v zadostnih količinah.
• Natrij poleg glukoze igra pomembno vlogo pri odvzemu vode iz tankega črevesja, ki znaša skoraj dva litra na uro.
• Za vzdrževanje pomembnih mehanizmov presnove ter zmanjšanja padca fizične sposobnosti in utrujenosti je dovajanje mikroelementov (železo, cink, selen, krom, baker, molibden) ključnega pomena. Zadostna oskrba z makro- in mikroelementi omogoča ohranjati gibčno, mehko in elastično muskulaturo ter ščiti pred prekomernim pretegovanjem in skrčenostjo mišic.
• Vitamini z antioksidativnim delovanjem (npr. vitamin C) ščitijo organizem pred oksidativnim stresom. Pri povečani porabi energije zaradi telesne aktivnosti nastaja več prostih radikalov, ki jih je potrebno nevtralizirati. S tem se poveča potreba po vitaminu C.

Basica® Sport izpolnjuje te pogoje. Pripravljen športni napitek (60 g Basica® Sport/Liter vode) pri povprečni osmolarnosti 220 mOsm/l ter pH vrednosti > 4 je ustrezen nadomestek makro- in mikroelementov z optimalno razpoložljivimi ogljikovimi hidrati (maltodekstrin in saharoza) ter vitamini (vitamin C in B2). L-Carnitin pa dodatno stimulira presnovo maščob v ,mišicah in podpira dobavo energije.

Potrebe po hranilnih snoveh, izgube s potenjem in sestava Basica® Sport

Ostali dodatki: maltodekstrin, saharoza
° Priporočen dnevni vnos hranilnih snovi za odrasle (25 – 50 let) (1)
” Ocenjene vrednosti za ustrezno oskrbo odraslih (1)
~ Ocenjene vrednosti za minimalno oskrbo odraslih (1)
# Povprečne vrednosti različnih študij

Viri

• Arthur, J R, Nicol, F and Beckett,G J (1993): Selenium deficiency, thyroid hormone metabolism and thyroid hormone deiodinases. M.J.Vlin.Nutr., 57, 236-239,
• Berg A, König D, Keul J: Sport und Ernährung. Aktuelle Ernährungsmedizin 21 (1996) 315-322
• Blaurock-Busch,E (2007): Mineralstoffe und Spurenelemente. Labor,Diagnose und Bewertung. Basis erfolgreicher Nährstoff- und Entgiftungstherapien. Biologischer Arbeits- und Forschungskreis, 8562 Hersbruck
• Blaurock-Busch,E (2008): Mineralstoffe und Spurenelemente und deren Bedeutung in der Haar-Mineralien-Analyse. Biologischer Arbeits- und Forschungskreis, 8562 Hersbruck
• Brouns F: Trinken am Arbeitsplatz. Aktuelle Ernährungsmedizin 21 (1996) 3-13
• Glei,M, Anke, M, Arnhold, W ,Röhring,B (1998): Magnesium intake and balance in adults consuming self-selected mixed or vegetarian diets. Trace Elem.Electol. 15, 111-115
• Liesen H L (1992): Mineralstoffe und Spurenelemente im Leistungssport. So hoch sind die Verlust, so hoch ist der Bedarf! Arzt + Sport, Sonderpublikation anlässlich des 5. Stuttgarter Mineralstoff-Symposiums am 20.6. (1992) 121-134
• Brouns F, Beckers E: Is the gut an athletic organ? Sports Medicine 15 (1993) 242-257
• Clark, L. et al.(1996): The nutritional prevention of cancer with selenium 1983-1993: a randomized clinical trial. JAMA, 276, 1957-63.
• Deutsche Gesellschaft für Ernährung(1997): Modern Drinks – Ernährungsphysiologische Bewertung. Sportlergetränke. DGE-Info 5 69-71
• Deutsche Gesellschaft für Ernährung(2000): Referenzwerte für die Nährstoffzufuhr. Herausgeber: Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), Österreichische Gesellschaft für Ernährung (ÖGE), Schweizerische Gesellschaft für Ernährungsforschung (SGE), Schweizerische Vereinigung für Ernährung (SVE). 1. Auflage, Umschau/Braus, Frankfurt am Main
• Durlach,J (1988): Magnesium in clinical practice. John Libbey &Co.,London, Paris
• Grim,E (1980): In Sodium in Medicine and Health. Moses, C, ed.), s.11, Reese Press, Baltimore, Ma.
• Ip, C and Hayes, C (1989): Tissue selenium levels in selenium-supplemented rats and their relevance in mammary cancer prevention. Carcinogenesis, 10:921-25.
• Lu, J and Jiang, C (2001): Antiangiogenic activity of selenium in cancer chemoprevention: metabolite-specific effects. Nutr Cancer, 40:64-73.
• Rude,R K (1998): Magnesium deficiency: a cause of heterogeneous disease in humans. Bone Miner Res. 13, 794 – 758
• Vormann,J, T Goedecke und E. Bänzinger(2003): Harmonisch zum Säure-Basen-Gleichgewicht, , Edition Fona, GmbH,CH-5600Lenzburg
• Vormann, J and Goedecke T (2006):Acid-Base Homeostasis: Latent Acidosis as a Cause of Chronic Diseases Schweiz. Zschr. Ganzh. Medizin 18, 5, 11-12 Verlag für GanzheitsMedizin, Basel, www.ganzheitsmedizin.ch
• Vormann, J (2008): Magnesium – ein bedeutender Mineralstoff für Prevention und Therapie. Ernährungs Umschau , 12, 55, 726-731

L.Krušič in A. Krušič-Kaplja